Naš teden mineva od ponedeljka do ponedeljka. Otroštvo mineva v boju za boljše rezultate, za boljšo izobrazbo, za boljši položaj, boljšo plačo, ugled, za veselje in ponos staršev. Včasih sledi kakšna cvetka v obliki štirice ali več in potem nagrada, spet drugič »šus« in imamo nevihto. Z ženo se spet zarotiva, da bo šlo od zdaj naprej drugače, da bo treba najeti človeka za dodatno izpopolnjevanje in redno obiskovanje dopolnilnega pouka za angleščino in matematiko ter prepovedati gledanje TV-ja za nedoločen čas, obiske lunaparka, ježo na konju, obiske pri babici na deželi in še in še. Čez dan ali dva trdni sklepi zvodenijo v običajno prakso in preklinjanje šole in države, ki prek nje nadzira naš čas in naše misli ter trpinči otroke in jim uničuje mladost. A pri nas še nekako gre, ker sta otroka drug za drugim kot iz brzostrelke, le kako je staršem, ki jih imajo takole na pet ali šest let. Praktično starši trideset let trpinčijo drug drugega, skupaj pa otroke s stvarmi, ki sem jih prej naštel. Ne verjamem, da tu obstaja pošten razlog ali želja po potomcih. Če pomislim, koliko sončnih dni morajo današnji šolarji presedeti ob knjigah in trpati vase podatke, ki jih sploh ne zanimajo. Pa ne samo to, količina podatkov, ki jih dobijo, je enormna za njihovo sposobnost dojemanja in pomnenja. Z vso odgovornostjo trdim, da naša šola ne uči za življenje, ampak za ocene, te pa rabijo za točkovanja in prestiž. To, da hoče večina ljubljanskih šolarjev, ki se odločijo za gimnazijo, ravno na bežigrajsko, pove vse. Če bi hoteli tej hohštapleriji napraviti konec, bi morali vse ljubljanske gimnazije poimenovati bežigrajska in bi bili starši zadovoljni, otroci pa manj obremenjeni. Kaže pa, da nam staršem ni žal ne prebitega časa v zaprtem prostoru in ne denarja, ki nam ga tako ali drugače pobira šolanje otrok. Pomembno nam je, da se ohrani renome, ki je tudi brezobjektna emocija ali bolj preprosto milni mehurček našega napuha.