Težko je reči kaj konkretnega. Najprej se je treba naučiti jezik. Šele ko razumeš dva Zambijca, ki se pogovarjata v domačem jeziku, lahko začneš spoznavati njihovo miselnost, kulturo, kaj je pri njih pomembno in kaj ne, kaj delajo in podobno. Duhovnik je kot servis. Pomagamo, a ne 'komandiramo' – to je naloga škofov. V župnijah imamo tudi močne župnijske svete, ki odločajo skupaj z župnikom. Kulturne značilnosti krščanstva? Kaj vas najbolj nagovarja? Kar me nagovarja, je čut za popolno svobodo in toleranco. V Zambiji lahko moliš karkoli, tudi bukov štor, pa se ti ne bodo smejali. Lahko prakticiraš vero brez strahu. Praktično povsod lahko razpravljaš o verskih vprašanjih. Še na bencinski črpalki se lahko s črpalkarjem pogovarjaš o Svetem pismu. Podobno je tudi po gostilnah. Nikjer ne slišiš trditve, češ, to je moja privatna zadeva. Torej gre za neke vrste sproščenost? Tako je, gre za sproščenost. In še nekaj je pomembno in značilno: ljudje imajo radi prazničnost, navdušeno slavijo Boga. V cerkvah se pozabi na čas, saj se veliko poje in pleše. Če je potreben kakšen govor, govornikov ne manjka. Podoba Cerkve je precej karizmatična. Kako je videti tamkajšnji obred? Veliko več se póje kot na Zahodu. Poleg ministrantov imamo tudi liturgične plesalke. Póje se vse, kar se sme peti. Če je kakšna posebna priložnost, se udeleženci obredov bolj razživijo. 40