Kolikor je narodov, ki prakticirajo obrezovanje, toliko je različnih načinov operacije. Američani se često odločajo za cirkumcizijo že pri novorojenih dečkih, še preden zapustijo porodnišnico. Kirurg s posebnimi kleščami stisne kožico na koncu lulčka in jo po desetih minutah odreže. Pri Judih obrezovanje ali berith predstavlja posebno ceremonijo, ki »osreči« fantka, ko je star osem dni. Po izročilu mora fantka držati njegov oče, rez pa v nekaj sekundah opravi mohel, pooblaščeni profesionalni obrezovalec. Muslimanska tradicija zapoveduje, da morajo dečke obrezati, ko dopolnijo trinajst let. Dandanes starost dečka menda ni več tako zavezujoča kot v preteklosti in slavnostni obred žrtvovanja se lahko izvrši tudi prej. Pri procesu obrezovanja je nekaj vendarle neizpodbitno. Starejši kot je moški, ki ga določijo ali pa se odloči za obrezovanje, bolj boleč je poseg ter težje in dlje se celi brazgotina. Pri arabskih Beduinih je v navadi, da moškega obrežejo dan pred poroko, moški pa stopajo v zakonski stan že v zgodnjih najstniških letih. Ženin mora med operacijo prepevati, s čimer občinstvu dokaže, da je sposoben premagati bolečino in da bo v skupnem življenju junaško kos vsem nepredvidenim težavam. Z obredom se fant poslovi od otroštva in postane mož. Med zanimivejše metode obrezovanja spada še tako imenovana cirkumbustija, ki jo izvajajo nekatera afriška plemena, gre pa za to, da kožice, ki se potegne čez glavico penisa, ne odrežejo, marveč jo dobesedno scvrejo z žarečim železom. Rano se nato premaže z mastjo iz govejega vimena in pusti, da se zaraste. V Afriki je udomačen tudi način obrezovanja, pri katerem se moškemu odreže samo zgornjo polovico prepucija, spodnjo pa se pusti, da prosto mahedra. Z estetskega vidika zadeva zgleda precej hecno, o tem, kako naj bi tak rez prispeval k izboljšanju osnovne namembnosti moškega spolnega organa, pa viri ne poročajo.