tičnih pravil (gl. zg.). Na drugi strani pa politika glede na sistematično postavljanje zunanjih zahtev tudi v notranjosti nosi majestetne poteze. Nasproti upravi in interesnim skupinam mora »politično vodstvo« razviti močno roko in konec koncev diktatorsko moč uveljavljanja. Proti državljanom je enaka med enakimi, sliši naj njihov glas, in resno naj jemlje njihove skrbi in strahove. V tem se ne zrcali samo povsem splošna prisila vsakega delovanja, da mora to vprašanja tudi odrezati, skrajšati diskusije in soodločanje. V tem pridejo do izraza tudi imanentne napetosti in protislovja v strukturi politično-demokratičnega sistema, na primer odnos med parlamentarno razpravo, javnostjo in izvršno oblastjo, ki na eni strani odgovarja parlamentu, na drugi strani pa se po njeni moči za uveljavljanje odločitev meri njen »uspeh«. Posebej sistem »predvolilnega boja« sili v obojestransko pripisovanje kompetenc odločanja – pa naj bo to pri razglašanju uspehov dosedanje politike ali pri njenem obsojanju –, ki vedno znova hranijo in obnavljajo realno fikcijo kvazi-demokratičnega »diktatorja za določen čas«. Tu je treba sistemsko pogojeno gojiti predstavo, kot da bi bila vlada, ko je enkrat izvoljena (in stranke, ki jo sestavljajo), odgovorna za vse tisto, kar se takole zgodi dobrega in slabega v času njenega mandata, o čemer bi seveda lahko govorili samo tedaj, če ta vlada ravno ne bi bila tisto, kar je: demokratično izvoljena in dejavna v družbi, v kateri imajo vse instance in državljani ravno z uveljavitvijo demokratičnih pravic in dolžnosti mnogotere možnosti soodločanja. V modelu specializacije in monopolizacije politike v političnem sistemu, ki je bil prvotno propagiran v projektu meščanske industrijske družbe, sta v tem smislu demokratizacija in dedemokratizacija, moderna in protimoderna že od nekdaj protislovno zliti. Na eni strani sta centralizacija in specializacija političnega sistema in njegovih institucij (parlament, izvršna oblast, uprava itd.) funkcionalno nujni. Le tako je sploh mogoče organizirati procese političnega oblikovanja volje in predstavljanja državljanskih interesov in skupin. Le tako je tudi mogoče prakticirati demokracijo v smislu izbire političnega vodstva. Toliko iz inscenacij politike vedno znova nastane fikcija upravljalnega središča moderne družbe, v katerem se skozi vse izdiferenciacije in prepletanja niti politične intervencije končno združijo. Na drugi strani to avtoritarno razumevanje vrhovnega 289