organskem ustroju in prvotnem razvoju pripada mit prvotnemu stanju človeškega duha, ki je podobno otroškemu.65 In v tem razvoju, ki je omejen na prvo dobo človeštva, igra odločilno vlogo dvoje: da realno življenje pripada celotni naravi in da govorica na začetku prav tiransko vpliva na človeškega duha. Pri proučevanju postopkov, po katerih so praljudje izdelovali mite, Tylorju ni bilo treba zaiti ne v primerjalno slovnico ne k Indoevropejcem. Otroštvo človeštva, naše otroštvo, je tu, pred našimi očmi: v obeh Amerikah, na afriški celini, povsod, koder so se pojavila divja ljudstva. Zakaj divjaki so še danes »v obdobju ustvarjanja mitov«.66 To pa je odkritje, ki je radikalno spremenilo mitologijo in jo naposled spremenilo v znanost. Danes smo za fikcije, o katerih smo menili, da so nastale popolnoma samoniklo, končno našli vzrok. Interpretacija ni bila več nova izmišljotina, ki so jo bili dodajali k tej raztegljivi in nestalni reči, imenovani bajka ali mit. Odslej more Znanost določiti prave mite, jih razločiti od čenč, jih prepoznati v tkivu pripovedi in zgodovinske vednosti. Če je mit naraven in navaden plod človeškega duha, ki se odziva na določena dejstva, in je potemtakem združljiv z intelektualnim stanjem ljudstva, ki si ga je izmislilo, ga morajo zgodovinarji, trdi Tylor, obravnavati »kot izrastek«, ki ga kaže odrezati od dejanske zgodovine. Toda previdno: »Potem ko spoznajo, da tega izrastka ne morejo z dejstvi dokazati, ga lahko obenem jasno razložijo kot mit.«67 Takoj ko je Tylor odkril, da človeški duh v določenih okoliščinah »mitologizira«, da določena vzgoja pripelje do določene vrste idej in da divje horde še zmerom govorijo prvotni jezik mita, je bil prepričan, da je našel sredstvo za razlago šokantnih in neprijetnih grških zgodb. In res, ko absurdne podatke iz grške bajke primerjamo s pravo mitologijo divjakov, izgubijo svojo nenavadnost. V