De Brea je gotovo režiser, ki bi v gledališču rad dosegel nekaj več, ki nas sili v totalno gledališče, kjer naj bi bila moja lastna usoda blizu usodi vloge, ki jo igram. Gotovo je sleherni človek na svetu nenehno zelo blizu temu, da se mu zmeša. In tu sta si človek in Tit in človek in Lear zelo podobna. Stalno imam občutek, da sem samo korak do raja in hkrati tudi korak do pekla. In ta pozicija v svetu je nenehno tako skrajna, da stoji človek na samem robu norosti. Tudi pozicija igralca je takšna. Zdaj pa že poznam toliko igralcev, da bi težko za koga rekel, da popolnoma uživa v tem, kar počne. Kot igralec sem zares srečen šele, ko se popolnoma zlijem z vlogo, ko sem pravzaprav v nekakšnem transu. Trans pa je zelo težko doseči. Ko pa mi to redko uspe, so to najlepši trenutki, ki jih poznam.