Angleži so vedno razumeli moč jezika in kljub pregovorni konservativnosti so dobro razumeli tudi moč popularne kulture, še zlasti tiste, ki se je razvila v obdobju ekspanzije sodobnih množičnih občil, torej radia, televizije, filma in seveda interneta. Z bliskovitim vzponom ZDA in predvsem po drugi svetovni vojni so bili Britanci prisiljeni redefinirati svojo pozicijo v svetu. V tem kontekstu je treba vedeti, da je bila druga svetovna vojna posledica prve svetovne vojne, ki pa je v veliki meri bila posledica kolonialnih vojn, kjer je dominiral Britanski imperij. Britanski imperij je bil najbolj razširjeni imperij vseh časov na svetu, Velika Britanija pa je v določenem zgodovinskem obdobju predstavljala ne samo glavno, temveč tudi edino velesilo na svetu. Še v letu 1921 je ta imperij zajemal nekje med 470 in 570 milijoni ljudi, torej približno četrtino takratne svetovne populacije (kar bi v današnjih razmerah povečanega prirastka prebivalstva predstavljalo približno trikrat toliko, torej kakšno milijardo in pol). Prekrival pa je več kot 37 milijonov km2, kar je prav tako četrtina skupne zemeljske površine. Šlo je za »imperij, na katerem sonce nikoli ne zaide«, ker se je s svojimi številnimi kolonijami raztezal čez celo zemeljsko oblo. Tako so na koncu druge svetovne vojne v resnici bili največji poraženci Britanci, saj so z njo izgubili večino svojih kolonij. So pa kljub temu s pomočjo Commonwealtha in predvsem jezika ter pop kulture obdržali velik vpliv v svetovni politiki in ekonomiji. Mogoče danes niso več 1. svetovna velesila, obnašajo pa se še vedno tako, kot da bi bili. Beatles in Rolling Stones so odigrali ključno vlogo v popkulturnem osvajanju sveta – zato jih je seveda britanska krona za njihove zasluge tudi odlikovala z najvišjimi častmi in odlikovanji.