koncu druge svetovne vojne, pa je vse bolj jasno, da nihče pravzaprav ne ve, kako naprej. Nacionalne države so prešibke in neusklajene za reševanje globalnih težav, mednarodne organizacije pa so za kaj takega institucionalno in organizacijsko neusposobljene. Zato so se ponovno, podobno kot na zasedanju G – 20 v Londonu, razkrile težko premostljive razlike med razvitimi in nerazvitimi. Na vrhu se tako niso uspeli dogovoriti o resnem globalnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov kot ključnega izziva prihodnosti, niti se niso dotaknili vprašanja, kako preprečiti eskalacijo vse bolj očitnih napetosti med globalnimi centri moči in izbruha novih ali neželene eskalacije obstoječih konfliktov. Ponovno so se dogovorili o pomoči najrevnejšim državam, ki pa je po svoje samo eden iz niza podobnih, danes že skoraj ritualnih dogovorov brez pravega učinka. Saj se ob njih človek nehote vpraša, od kod bodo prišla vsa obljubljena sredstva, še posebej, če upoštevamo, da se večina držav G – 8 sooča z resnimi likvidnostnimi izzivi in se trudi ohraniti svoje posojilne ratinge, medtem ko se hitro razvijajoče države soočajo z reševanjem lastnih problemov, povezanih z revščino. Zato so tudi pričakovanja o novi eri v Afriki, ki jo naj bi napovedal tretji julijski vrh ali obisk predsednika Obame v Gani, le svojevrstna iluzija. Resda je bilo med samim obiskom govora o novi eri v odnosu ZDA do Afrike, kjer naj bi središčno vlogo zasedal razvoj in demokratizacija kontinenta, ki je znan po despotizmu in kronični korupciji. Žal pa se prerado pozablja, da se je nova era že začela, ko so na afriški kontinent stopili prvi kitajski »gradbinci« in »investitorji« ter začeli kontinent prilagajati potrebam lastne industrijske ekspanzije. V nasprotju z ZDA in Zahodom, ki govorita o demokraciji, vladavini prava in človekovih pravicah kot temeljih razvoja, pa Kitajska uspešno prikriva svoje ekspanzionistične ambicije z ideologijo vodilne sile tretjega sveta, ki pomaga drugim državam tretjega sveta na poti v boljšo in bogatejšo prihodnost, brez omembe za afriške voditelje motečih pojmov, ki jih promovira Zahod. Kitajska je pri tem silno uspešna, saj že več desetletij z idejo družbene harmonije in liberalnega kapitalizma slepi večji del razvitega in nerazvitega sveta, še posebej pa lakomne in (pre)požrešne zahodne investitorje, ki to ponujajo ali vsiljujejo svojim vladam. Seveda, dokler so interesi zahodnih investitorjev »harmonični« z interesi kitajske vladajoče partije. Saj v trenutku, ko se harmonija konča, slednja pokaže svoj manj prijeten, avtoritarni obraz, kot so to zelo nazorno na svoji koži občutili zahodni menedžerji korporacije Rio Tinto, ko so bili po neuspešnem kitajskem prevzemu obtoženi kraje državnih skrivnosti. In zahodni politiki, na čelu z avstralskimi, so presenečeni in šokirani. Vendar je presenečenje povsem odveč, zakaj če pogledamo kitajsko delovanje v Sudanu in podsaharski Afriki, je več kot očitno, da so lahko Kitajci še kako neharmonični in brutalni partnerji. Poleg tega pa so Kitajci v odnosih z afriškimi režimi zelo prožni in radodarni, zaradi česar pobude o demokratizaciji ne morejo uspeti. Zaradi tega lahko ugotovimo le, da je pred nami novo obdobje bolj ali manj ostrega spopada med različnimi globalnimi centri moči za naravne in druge vire Afrike. In bolj ko bo ta spopad nekontroliran, intenzivnejša bo nadaljnja dezintegracija afriškega kontinenta, ki se bo tragično odražala v krvavih in barbarskih vojnah, morju beguncev in razseljenih ter brezobzirnem ropanju naravnih bogastev. Gotovo bo šlo za novo ero, a žal ne takšno, kakršno bi si Afrika zaslužila. Tudi sicer lahko ameriško aktivnost v Afriki opredelimo predvsem kot krepitev ameriških pozicij v svetu. Zakaj skoraj istočasno so ZDA krenile v zelo aktivno diplomatsko ofenzivo v Latinski Ameriki, saj so, potem ko so lani