Pat pozicija v pogajanjih traja že dobri dve leti. Na eni strani je konzorcij s ponudbo 1,2 milijarde dolarjev, na drugi je naš predlog, da bi plačali 500 milijonov dolarjev. Razlika je 700 milijonov dolarjev. Če bi privolili v začetno zahtevo konzorcija, bi to pomenilo, da bi mu dodatno vrnili toliko denarja, kolikor je vrednih skoraj pet farmacevtskih korporacij, kakršna je Krka. Od izredne seje parlamenta marca lani do zaprte seje prejšnji teden je konzorcij popustil le delno, saj naj bi komercialne banke v pogovorih z našimi pogajalci nakazale, da so pripravljene popustiti do okoli milijarde dolarjev. Vendar nič več od tega. Na drugi strani je naši pogajalski skupini po treh letih natezanja vse bolj jasno, da bo treba s konzorcijem kar se da hitro najti kompromisno rešitev. Prav hitrost pogajanj je bila eno glavnih vprašanj, zaradi katerih je bila zaprta seja državnega zbora sploh sklicana. V zadnjih mesecih je začela na pogajalsko prizorišče skozi stranska vrata vse glasneje vstopati Srbija, ki prek svojih močnih mednarodnih finančnih in političnih lobijev grozi, da se bo slovensko pogajalsko kolo, ki naj bi pripeljalo k popolni osamosvojitvi, ustavilo prav na koncu svoje poti.