Resnici na ljubo se mi ne sanja, ali naj se človek smeje ali joče, ko gleda vse povolilne zaplete in razplete, cmerave in jokave obraze, tako poražencev kot kvazi zmagovalcev. Kar se mene tiče, so zmagali zgolj in le tisti, ki so prejšnjo nedeljo oddali svoj glas in odločili: - da mora JJ zaključiti svoj absolutistični mandat; - da mora neartikulirani Bajuk s svojimi črnimi brati zapustiti parlament; - da si Jelinčič z vso svojo nestrpnostjo ne zasluži več kot 5 sedežev; - da si barbi Pahor ni prislužil gotove zmage in zanesljivega mandata; - da morajo tako LDS-ovci kot SLS-ovci prekleto dobro razmisliti, kaj bodo sami s seboj, če ne želijo doživeti usode NSI-ja in - da je izgubila mandat večina bivših šarlatanov … no … ministrov. Po drugi strani so tudi poraženci tisti, ki so na volitvah v državni zbor oddali svoj glas in odločili: - da si JJ še vedo zasluži skoraj 30 odstotkov glasov; - da si nestrpni Zmagec še vedno zasluži 5 sedežev v parlamentu; - da si preimenovani LDS-ovci, ki jim priznam zgolj umetelno zavijanje starega sranja v malo lepši darilni papir, zaslužijo celih 9 poslanskih mest in - da cirkusant Korel s svojo povsem neizdelano strankarsko vizijo spet dobi možnost odločati o usodi koalicije in opozicije. Kar se mene tiče – priznam, na volilno nedeljo sem do polnoči spremljala rezultate vseh vzporednih volitev, štetje glasov Državne volilne komisije, večino novinarskih prispevkov in bolj ali manj modrih strokovnih mnenj. Priznam tudi, da sem občutila precejšnje olajšanje, ko je kvazi levici kazalo bolje od kvazi desnice in ja, ploskala sem, ko se Bajuk ni uspel pririniti do svojega sedeža v državnem zboru. To pa je bilo tudi vse. Nobenega prevelikega navdušenja, nobene evforije, s katero so se ponašali predvsem v taboru SD in stranke Zares. Zakaj neki le? SD je dobil zelo majav mandat, tako ali tako pa v njihovih vrstah ne vidim prav nobenega presežka. Kako naj pričakujem kakršnokoli spremembo, če se mi z obcestnega plakata za to isto stranko reži gospod, ki je že vodil slovensko politiko, le da v ‘drugi’ politični opciji? Kako naj pričakujem svež veter od stranke, ki že od samega začetka kroji slovenski politični vrh, pa še nikoli ni prinesla nič posebej svežega? In če Pahorju priznam vsaj to, da mi nikoli ni obljubljal nič več od zmernosti (kar v mojem prevodu pomeni – povprečnosti in že videnega), potem najbolj glasnim med zmagovalci, Zaresovcem, še tega ne morem priznati. Obljubljajo mi novo politiko, prodajajo pa mi prežvečene LDS-ovske obraze in pamflete, ki so jih sicer uspeli zamaskirati v nekoliko boljše marketinške pristope. A oprostite, preveč ‘zaresnih’ privržencev poznam, da bi verjela v tole novo politiko. Niti še niso dobro glav iz enih riti potegnili, ko so jih že v druge zatlačili. Iskreno mi je žal predvsem mladih, sposobnih ljudi, ki so za ‘novo politiko’ zelo poceni prodali svoje izjemne talente in tudi imena. Ob LDS-u se skoraj ne zdi vredno izgubljati besed, čeprav gospe Kresalovi mirno priznam, da je iz vsega dreka uspela potegniti maksimum. Česar za gospoda Šrota in njegovo SMS podporo ne morem trditi. Desus je tako ali tako zgodba zase. Brez kakršnihkoli izdelanih stališč in z nenehnim praznim navijanjem ‘za upokojence in pokojnine’ so pravzaprav najboljši pokazatelj stanja slovenske politike. Mešanje megle in izogibanje tako odločitvam, kot odgovornosti očitno še vedno zmaga in prinaša celo najtrdnejšo pozicijo v parlamentu doslej. Volitve so mimo in slej ko prej bo mimo tudi SDS-ovsko javkanje okoli nepravilnosti, nepoštenosti in napačnosti volilnih rezultatov. Pahor bo dobil tako želeni mandat, skupaj bo spraskal kolikor toliko poslušen glasovalni aparat, ki ga bodo vsi lepo imenovali levosredinska koalicija, JJ pa se bo ponovno lotil vloge, v kateri je bil najboljši – opozicije. I n kaj lahko pričakujemo mi, navadni smrtniki? To, kar smo imeli do sedaj. Mlačno, povprečno politiko, sestavljeno iz starih imen, ki so si nadela nove barve. To je vse. Isto sranje, drugo pakovanje. Če me kdorkoli uspe prepričati v karkoli drugega, mu bom iskreno hvaležna.