Stvari seveda niso tako preproste. Volilno telo je le velikanska množica posameznikov, ki je kljub številnim skupinskim vplivom ne vodi nikakršen generalštab ali tajna loža. Dvopolna, samo sebe blokirajoča polarizacija se je zgodila kot naključni splet okoliščin: precejšnje koncentracije glasov pri zmernih ali vsaj navidezno zmernih strankah na desnici in levici, manjka populistično usmerjenih strank na levici, zdrsa demokratske stranke, ki je za pol odstotka "zgrešila" vrata v parlament, ipd. Sploh pa zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da se je "kolektivni um" volilnega ljudstva že naveličal domnevno nacionalno koristne pat pozicije v parlamentu, saj bi na prihodnjih volitvah liberalna demokracija menda dobila bistveno več glasov kot vse pomladne stranke skupaj. To potrjuje domnevo, po kateri se je del sredinskega volilnega telesa naselil v ljudski stranki, zmotno misleč, da gre za nastajanje "naravne" sredinske koalicije med Drnovškom in družino Podobnik. Del teh sredincev se je sedaj odselil k liberalnim demokratom. Presenetilo pa je zagrizeno vztrajanje desnih strank pri pomladnem trojstvu. S stališča politične pragmatike jih je to namreč moralo postaviti pred izbiro med samimi slabimi možnostmi. Izsiljevanju ideološko in moralično postavljene vlade so logično sledili poskusi brezideološkega in amoraličnega kupovanja glasov v nasprotnem taboru. Predsednik upokojenske stranke je celo javno izjavil, da so pomladniki skušali podkupiti tri njihove poslance, pa tega nihče od domnevnih "kupcev" ni zanikal. Vlada z večino enega ali dveh kupljenih glasov pa bi bila prešibka ravno za izpeljavo ideološko napetih, konfliktnih političnih projektov, ki bi predstavljali edini smisel tako sestavljene vlade. Druga posledica formule "45 + 1" je bila v tem, da je Drnovška silila v podobno blokovsko povezovanje in iskanje presežnega glasu, kar sicer nasprotuje vsemu političnemu kredu, s katerim je "neznanec iz Izlak" vstopil v visoko politiko. Če po tej formuli ne bi uspelo ne enemu ne drugemu taboru, bi ostal le še zadnji ustavno možni krog iskanja mandatarja, ko bi za izvolitev zadoščala že večina opredeljenih glasov poslancev. Prav na tega je najbolj računala pomladna "sveta trojica", češ, takrat se bodo vsaj nekateri od poslancev obeh majhnih strank ustrašili predčasnih volitev in abstinirali pri glasovanju, s čimer bomo samodejno dobili večino. Toda po tem scenariju bi pomladniki "osvojili" nekaj, kar v sedanjih slovenskih razmerah ni niti pirova zmaga, marveč pravcati politični samomor - manjšinsko vlado. Razumi, kdor moreš. In če tudi slednje ne bi uspelo, bi sledile predčasne volitve, ki, kot rečeno, pomladnikom obetajo zgolj vrnitev nekdanje podrejenosti oziroma odvisnosti od Drnovškovega političnega šahiranja.