Varstvo in urejanje krajine sta bila predmet njegovega magistrskega študija, in tudi v svojem aktualnem raziskovalnem delu se še vedno posveča načrtovanju podeželskega, zunajmestnega prostora, ki je po njegovem mnenju resnično ogledalo prostorske kulture naroda. »Desetletja smo porabili za opozorila, da je s slovenskim urbanizmom nekaj hudo narobe, a na ključnih pozicijah v družbi ni bilo prave politične volje, da bi preprečili kaotično pozidavo podeželja in obrobja mest. Ukinitev urbanističnih zavodov v osemdesetih, ki so imeli vlogo strokovnega skrbnika javnega interesa, je še pospešila nekontrolirano urbanizacijo. Žal še vedno ni prave volje za ponovno vzpostavitev urbanističnih služb, ki so po svojem osnovnem značaju dirigenti pri usklajevanju interesov in posegov v prostor. Takšna laissez faire situacija pa očitno ustreza vsem – lokalnim oblastem, investitorjem, tudi stroki, kajti karte so razdeljene in posel teče, posledica vsega tega pa je urbani kaos.« Gabrijelčič je prepričan, da so arhitekti zavezani služiti javnemu interesu. In to je morda tudi razlog, zakaj je posvetil večino svoje ustvarjalne energije mostovom, ki so predvsem v službi vseh, torej najširše javnosti.