Gre za to, da nočemo, da bi nas povezovali z neko osebo, za katero vemo, da se prav rada postavi s točno takim mobilnikom. Kakor vse kulture tudi naša ločuje med intimnim in javnim, zgornjim in spodnjim, starejšim in mlajšim ipd. In da bi pokazali razliko med temi, uporablja ‘predmete’. Pozorni antropolog opazi nize priložnosti med kavo za domače in kavo za goste, tudi raziskovalci trga redko spregledajo signale. Kot avto ali obleka tudi mobilnik kaže našo pozicijo v kulturi. Če se zamislimo nad tem, da se tudi mrtvi ne bi hoteli pokazati v nekem oblačilu ali da doma nočemo določenega mobilnika, četudi bi nam zanj plačali, pomislimo na zadrego, ko prejmemo ‘ceglu’ podoben ali roza mobilnik, ki ga ne moremo pokazati, saj pošilja napačne signale. Zadrega je strah pred tem, da bi nas narobe sodili, ali odpor, ki ga čutimo do nekoga drugega, ki počenja prav to. Kupovanje mobilnika spričo tega oznanja pripadnost. Zato običajno zahteva precej časa, premišljevanja, skrbi, na koncu pa nam je običajno v veliko zadovoljstvo. Ponavadi je tako, da ljudje ne vedo natančno, kakšen mobilnik si želijo, zelo dobro pa se zavedajo, kakšnega si ne. Če so moški manj občutljivi na svojo pričesko, ki jim jo v večji meri običajno narekuje poklicni profil, so ženske izredno natančne – oboji pa so trdni kot skala, če gre za stvari, ki jih nočejo. Ko izbiramo mobilnik, torej izbiramo med življenjskimi slogi, četudi se tega ne zavedamo. Proizvod izberemo, ker ni nevtralen. Pri tem ne smemo zanemariti osebnostne pozicije v družbi. Določen zorni kot nam narekuje vrednotenje in s tem okus. Lahko si predstavljamo družno (katero koli) sestavljeno iz štirih polov, vmes pa je cela vrsta pozicij. Tisti, ki živijo v zgornjem desnem kotu, ustvarjajo zase konservativno hierarhično strukturo. Ustvarjajo umetelno gradirane priložnosti, s katerimi slavijo družbene odnose, ki jih podpirajo nizi predmetov. Drugim je skupna želja po oddaljenosti od prvih, njihovih navad in okusov, namenjenih ohranjanju položaja. Njihov okus ni za to, da bi postavljali merila ali pritegovali posnemovalce. Od prvih se izolirajo po lastni izbiri. Tretji vidijo v prvih povzpetniške nelegitimne pretendente na družbeno moč. Sami predmete uporabljajo precej drugače. Tudi zato, ker jim manjka rodovnik. Zadnji pol je kultura disidentstva. Tukaj zavračajo neenakost in kompleksno hierarhijo, njeno veličastnost in ekstravaganco, nič bolj pa niso naklonjeni osebnemu vulgarnemu razkazovanju moči. Tudi ta model pravi, da je izbira izraz privrženosti in protest proti nezaželenemu modelu družbe.