Ali pa Tone Perčič, ki so ga pred leti za slovenski roman leta okronali s kresnikom. V svoji zadnji knjigi, ki govori o prostozidarstvu (MK, urednik Sanja Zorn), se je vehementno znesel nad crknjenim komunizmom na naših tleh. Takole končuje predzadnje poglavje z naslovom Prostozidarstvo in totalitaristični režimi: »Mafija ima povsod iste vedenjske vzorce ubiti človeka je komaj omembe vredna stvar. Tudi s slovenskega prizorišča so že izginile pomembne osebnosti v precej sumljivih okoliščinah. Seveda pa ima vsak komunizem in vsako prostozidarstvo v določenem prostoru in času znotraj kakšnega naroda svoje specifične poteze. V slovenskem primeru, ki je bil trden del jugoslovanskega in s tem sovjetskega konteksta, je zanimiv fenomen strojnega ključavničarstva in t.i. kumrovške šole. Mnogi, še posebej tisti s kovinostrugarskim, tj. orodjarskim poklicem, so dosegli zavidljivo visoke pozicije v družbi in so jih obdržali vse do dandanašnjih dni. Nekateri so postali direktorji kinematografskih podjetij, drugi direktorji turistične zveze ali izvršni sekretarji za kulturo oziroma uredniki pri založbah, tretji so postali šefi davčnih uprav, šefi kriminalistov za zatiranje mamil ali direktorji t.i. skupnih služb v velikih slovenskih podjetjih in mnogi so še vedno na teh položajih. Takšen obraz ponuja Slovenija ob koncu drugega tisočletja zakotniško primitivnega na nivoju podeželskih intrig.« Lov na ključavničarje je do preklica odprt.