postavila cilje za izboljšanje svojega položaja, se mora najprej primerjati s večinskim slovenskim prebivalstvom in ugotoviti, na katerih področjih je njen položaj slabši od primerjane. Proces socialne primerjave je odraz dinamike psihološkega delovanja pri posameznikih. Težnja posameznika je namreč takšna, da posameznik vedno teži k primerjavi lastne skupine s skupinami, za katere sklepa, da bodo pokazale na visoko vrednost lastne skupine in s tem prispevale k pozitivni socialni identiteti posameznika. Romski otrok bo svojo romsko skupnost primerjal s skupino brezdomcev, hkrati pa se bo izogibal primerjavi z slovenskimi otroci, saj bi takšna primerjava pomenila, da je njegov položaj slabši. Težnja je v neposredni vezi z motivom ohranjanja lastne pozitivne samopodobe in samospoštovanja. Romski otrok bo tako ohranil podobo sebe kot uspešnega in materialno preskrbljenega ter vrednega naklonjenosti in ljubezni. Če se bo primerjava izkazala kot neugodna za posameznikovo samopodobo, da se torej negativnim ocenam lastne skupine ne more izogniti, bo poskušal zmanjšati razlike med skupinama. Ko se romski otrok ne bo mogel izogniti soočenju z dejstvom, da imajo njegovi neromski sošolci starše, ki jim lahko zagotovijo boljše življenjske pogoje, kot to lahko storijo njegovi starši, bo poskušal izboljšati svoj položaj. Ker je v svojih otroških letih še nemočen in tega ne more storiti, bo najverjetneje svojo frustracijo sproščal s vnašanjem konfliktov v svoje okolje. Večina medskupinskih konfliktov je odraz takšnih prizadevanj, ko poskuša določena skupina izboljšati položaj skupine, to pa se v socialnem prostoru običajno dogaja preko tekmovanja z drugimi skupinami in z motivom zmanjšanja položaja in ugleda drugih skupin. Če skupina posameznikov oceni, da je v primerjavi z drugimi skupinami socialno prikrajšana, se razvije občutek socialne deprivacije. S tem izrazom opredeljujemo občutek nezadovoljstva, ki se pojavi kot odraz neugodnih posledic socialne primerjave. Najmočnejši občutki socialne prikrajšanosti se pojavijo v primerih, ko pripadniki določene skupine doživljajo diskriminacijo v stikih s člani dominantne skupine. Vtis pripadnikov deprivilegirane skupine, da so na različnih nivojih socialne primerjave neupravičeno dosegli nizek položaj, povzroči kolektivni občutek prikrajšanosti. Pripadniki deprivilegirane skupine začnejo gojiti občutek zapostavljenosti. Dojemanje razkoraka med možnostmi in sposobnosti na eni strani in dejanski poziciji v družbi na drugi strani spodbudi boj za izboljšanje neugodne socialne pozicije – rodi se socialno gibanje. Ameriški črnci, ki so doživljali rasno diskriminacijo, so imeli močno izražen občutek socialne prikrajšanosti, ki je vodil v ustanovitev gibanja za njihove pravice. Zanimivo je, da povodi za nastanek socialnih gibanj na videz nimajo neposrednih povezav z neugodnimi socialnimi razmerami. Nesoglasja v okolju, poniževanja s strani dominantne skupine, socialna anomija, so pogosti povodi za nastanek socialnih gibanj, medtem ko realni problemi, kot so slabe zaposlitvene možnosti, pomanjkljiva medicinska oskrba, težke bivalne razmere, le redko izzovejo socialni protest. Te pridejo v ospredje šele v kasnejšem razvoju socialnega gibanja. Za nastanek socialnega gibanja je poleg zaznavanja določene problemske situacije potreben še dodaten moment: zaznavanje krizne situacije kot rešljive. Med taboriščniki koncentracijskih taborišč ni bilo socialne akcije, saj situacija ni omogočala možnosti spremembe stanja. Člani socialnega gibanja so torej aktivisti, ki zaznavajo določene socialne razmere kot neupravičeno slabše in ki verjamejo, da so trenutne razmere spremenljive. Hkrati sebe dojemajo kot sposobne prispevati k želenim spremembam in prevzemajo odgovornost za aktivno delovanje v tej smeri. K temu, da se posameznik vključi v določeno socialno gibanje, ga tako vodijo trije glavni motivacijski izvori. Prvi motiv se nanaša na t. i. socialno odtujitev. Posameznik je nezadovoljen s socialnimi razmerami ter zavrača priznavanje legitimnosti obstoječim avtoritetam. Južnoafričani so v času apartheida svoj položaj manjvrednih prebivalcev lastne države dojemali kot neupravičen, pri čemer so državni vrh označili kot nelegitimen. Drugi motiv izvira iz zaznavanja relativne prikrajšanosti. Posameznik torej občuti razliko med dejanskimi dosežki in pričakovanji. Južnoafričani so se zavedali slabših socialnih razmer, v katerih so živeli. Tretji motiv pa se nanaša na stanje odsotnosti in konfliktnost norm, kjer se posameznik zaradi razočaranja nad družbenimi razmerami oddalji od prevladujočih norm in začne iskati nove socialne standarde, norme in vrednote. Južnoafričani so zavrnili dojemanje vladajočega razreda kot superiornega nasproti njim in so si začeli prizadevati za novo rasno politiko. Glede na stopnjo nezadovoljstva s trenutnimi razmerami so posamezniki za socialna gibanja različno dovzetni, kar se potem