Strategija pri slovenskih politikih ni bila mogoča zaradi notranjih nasprotij. Svobodnjaki Joerg Haider, Peter Westenthaler in Sussane Riess Passer, ki se jim je v kritikah na račun sosede Slovenije, "s katero želijo imeti predvsem dobre odnose", v soboto pridružil še sam avstrijski kancler Wolfgang Schuessel, so imeli - in imajo - namreč opraviti s povsem razbito ekipo, ki se družno ni sposobna upreti nikomur. Sami so samo še po kapljicah prilivali olja na ogenj in uvideli, da je slovenska politična srenja, ko gre za njene posamične predstavnike, pripravljena žrtvovati celo državne interese, predsednika države pa še sama postaviti ob sramotilni steber. Takšni, kot so, seveda niso sposobni odgovora, da je izjava avstrijskega kanclerja o tem, da je slovenski predsednik Kučan z eno nogo še v starem režimu, škandalozen. Dogodek pa, s katerekoli strani ga že gledaš, ni prav nič drugega kot to. Kjerkoli že Kučan "stoji", je dejstvo, da je avstrijski kancler prišel do slovenske meje kritizirat predsednika sosednje države v slogu že preživelih časov, v katerih so organizirali propagandne obiske politikov pri Berlinskem zidu ali korejskem 38. vzporedniku, ki sta desetletja ločevala nezdružljiva sistema. Wolfgang Schuessel pa seveda je tako moder politik, da je čez mejo govoril tisto, kar meni, da lahko. Slovenske razmere pozna toliko, da ve, s čim se slovenski izvršni oblasti ne bo zameril. Čeprav so besede bile tako zelo podobne tistim, ki jih o slovenskem predsedniku v predvolilnem času še posebno glasno izgovarjajo njegovi tradicionalni nasprotniki, in je tudi težko ali naivno reči, da si Milan Kučan ne zasluži kritike, pa bi ob napadu iz tujine na institucijo, kakršna je predsednik države, v vsaki civilizirani državi pričakovali odmeve, ustrezne odnosom med dvema državama. V našem primeru pa se, kar je absurdno, v času, ki je za slovensko pozicijo v Evropi izjemno pomemben, izkorišča tuje napade za notranje predvolilne boje.