Četrtkovo dopoldne je obetalo prav prijetno vožnjo do Monfalcona, tam pa sončen zimski test Windyjevega Grand Mistrala 37. Vremenska napoved je sicer napovedovala možnost padavin, vendar nebo ni kazalo na to. Vsaj ne še. Ko smo tri ure kasneje parkirali v marini v predmestju Monfalcona, pa že nismo bili več prepričani. Nad nami oblaki, pred nami vezan norveški izdelek! Prvi vtisi Na prvi pogled nič posebnega. Hitro sem opazil, da gre za plovilo, ki se ga modne muhe ne tičejo. Klasične oblike, ki nikdar ne zastarijo so najboljša garancija, da se lastnik plovila ne bo naveličal. Gliser daje podobo močnega in varnega plovila, ki bo kar užaljeno ob poletnih jadranskih bonacah, ko ne bo moglo pokazati svojih pravih plovnih sposobnosti. Že prvi skok s pomola na kopalno ploščad mi je dal vedeti, da Norvežani pri trdnosti niso varčevali. V kokpitu Kopalna ploščad je prekrita s tikom in ima na vsaki strani pokrov, pod katerim se na desni strani skriva lestev za kopalce, na levi pa je odcejalni prostor za kopalno opremo. Kopalna ploščad je opremljena tudi s tušem, ki ima toplo in hladno vodo. Most za prehod na kopno je namešč en sredinsko, upravljamo pa ga iz kokpita z elektrohidravlič nim sistemom. Odprl sem vratca na levi strani krme in vstopil v kokpit. Tla so prav tako prekrita z natančno položenim tikom, na desni sta prostorna zofa v obliki črke U in zložljiva mizica, ki nudi dovolj prostora za šest ljudi. Okrog zofe je ojačitev iz nerjaveče cevi, ki je v kotih izdelana tako, da tvori izjemno domiselna držala za kozarce ali steklenice. Nasproti tega odprtega salona se nahaja hladilnik, da gosti slučajno ne bi ostali brez hladne pijače. Zraven je manjši umivalnik. Ob hladilniku sem opazil dobro viden, hitro dosegljiv in nemoteč gasilni aparat. Na tem mestu se že nahajam pod dovolj visoko postavljenim fiksnim lokom, na katerega so pritrjena razna navigacijska in ostala pomagala, kot so antene (GPS in VHF), sidrna luč in sirena. Pod nogami sem opazil, da je v tleh pokrov in iz radovednosti sem ga dvignil. Zagledal sem skladišč ni prostor, poln vrvi, bokobranov in drugega prepotrebnega materiala. Izdelava pokrova in notranjega prostora je natanč na in nima ostrih robov ali kakšnih štrlečih delov, kjer bi se lahko kdo ranil. Tik preden sem nameraval vstopiti v kabino, sem vrgel pogled na komandnonavigacijski prostor. Vstop v kabino sem preložil. Klop omogoča sedenje trem osebam, ki imajo skozi vetrobransko steklo dober pregled nad dogajanjem v morju pred njimi. Pred krmarjem se nahaja množica instrumentov, ki so nujni za upravljanje z Grand Mistralom. Naj jih naštejem kar po vrsti: za lažje vodenje nam je v pomoč avtopilot Autohelm ST 5000+, za navigacijo raytheonov Chartplotter z GPS-om in kompas znamke Suunto. Navigacijsko karto si lahko varno odložimo na pult, zaščiten s pleksi steklom. Ostale naprave so večinoma informacijske narave, kot so prikazovalnik stanja baterij, tlaka olja, temperature motorne vode, obratov motorja, količine goriva, pozicije krmila, stopnje nagnjenosti pogonskih nog, nastavitve flapov, in še bi lahko našteval. Za prenos signala za plin obeh motorjev je vgrajena komanda Volvo Penta EOC z dvema ročicama. Za tiste, ki še ne veste, naj povem, da je to elektronska komanda, ki je izredno natančna, za upravljanje z motorjem pa ima vgrajeno lastno logiko. Malo sem še preizkusil krmilno kolo, ki je bilo fiksno vpeto in ni omogočalo nastavitve. Vendar so pri Windyju poskrbeli tudi za to. Nastavitveno krmilno kolo ponujajo ob doplač ilu.