l Citat za ta in naslednje tedne: »Rio Grande je danes vsepovsod,« je izjavil raziskovalec migracij Hoffmann-Nowotny za SPIEGEL (6. 4.). l V bistvu je s tem naznanil ostrejše kriterije za pridobitev zatočišča v nekdaj za emigrante še kar prijazni Nemčiji, drugače pa je cover story o azilu iz omenjenega Spiegla zanimiva predvsem zato, ker se vprašanja loteva s plati, ki je v slovenskih medijih povsem umanjkala. Namreč, vsaj približno daje slutiti, da je vsakršna (proti)migracijska politika neke države pravzaprav strankarska politika. Problem navala beguncev z Vzhoda - pri nas večina medijev in državnih organov zadnje čase na veliko uporablja sofisticiran izraz »prag vzdržljivosti« - sicer je državni in vsenacionalni problem, vendar je še kako pomembno, na kakšen način se ga (ali pa ne) lotevajo politične frakcije. l Ko je Bavčar napovedal zaprtje južne slovenske meje za begunce iz BiH, se je večina tukajšnjih dnevnikov nekaj razpisala, ampak v glavnem bolj medlo, zadržano in s pozicij države, ne pa avtonomnih medijev, ki bi, denimo, podvomili o ministrovem mačizmu. Vse so omejili na formulo saj-ni-lepo-ampak-mi-ne-moremo-sami-brez-Evrope. Drugače skoraj biti ne more; kako bi moglo DELO zapisati stališče, drugačno od ministrovega uradnega mnenja, ko pa menda že sami novinarji v hiši govorijo, da niso več Delo d. o. o., ampak Delo d. s., torej Delo, Demokratska stranka. In če bi že SLOVENEC napisal kaj ostrega proti uradni politiki glede bosanskega navala, bi to storil le iz kljubovanja Bavčarju. Delo v Sobotni prilogi (18. 4.) zadovoljno ugotavlja, da je slovenska politika glede najnovejšega vala emigrantov domala enotna, od Bavčarja prek Tomažiča in celo Jaše L. Zlobca, ki so vsi za restriktivno ravnanje. Argumenti, ki so pri tem v rabi, so sicer s formalnega vidika popolnoma zadovoljivi (del odgovornosti za begunce mora prevzeti vsa Evropa, moramo dobiti finančno pomoč etc.), vprašljiva pa je teza V. Stojanova iz omenjene številke SP: »Veliko število teh ljudi za Slovenijo ne pomeni težave samo zaradi slabega gospodarskega položaja, temveč tudi s političnega in varnostnega vidika. Zelo kmalu se lahko srečamo tudi z zelo močnim ksenofobizmom Slovencev, saj že zdaj obstaja v latentni obliki.« Nak, ksenofobija (zakaj latentni?) ni tisto, kar bi se utegnilo razviti kot posledica migracij, ampak ravno tisto, čemur trenutna politika hiti nasproti, čemur podaja obe roki. Ali si Bavčar sploh lahko želi bolj kurantnega blaga za trgovanje z volilci, kot je »ljubezen« Slovencev do južnjakov? Vsi ga bodo imeli za junaka, ki je ubranil južno mejo pred Balkanci, in za odličnega policijskega ministra. To seveda tudi je, čeprav je ni bolj žalostne podobe od nekdanjega borca za človekove pravice, ki je na določeni stopnji razvoja prisiljen te pravice blokirati v imenu državnih interesov. l Vse priznanje mariborskemu VEČERU, ki je v sredo objavil kratko notičko s seminarja aktivistov RK Slovenije, kjer je bilo rečeno, da je RK pravočasno opozarjal vlado na prihajajoče begunce iz BiH, vendar ga niso jemali resno. l Pozicijo Slovenije užaljeno raztrga tudi Tanja Torbarina v GLOBUSU (10. 4.). Cinična, bahata in nevtralna, piše. Čeprav zagrebška fatalka pretirava, kot vedno, bi se morali vprašati, zakaj se slovenska vlada ni začela pravočasno dogovarjati tudi s Hrvaško. Ker ta ne obvladuje svoje južne meje (kar Slovenija vseskozi cinično poudarja), je to razlog več, da bi rešitev iskali najprej v dogovoru z njo, ne pa proti njej, njej za hrbtom in pod nesramnim diktatom nepopustljive Evrope. l Pri vsej stvari je razveseljivo vsaj to, da se je javno mnenje začelo cepiti na dvoje, na nacionalno, pragmatično večino in humanistično, naivno manjšino. Kje so zdaj modni človekoljubi, kje so urgentni žiroračuni, ki so jih pred skoraj letom odpirali vsi, od vaških skupnosti do republike, od lokalnih radijskih kričačev do Mitota na TV? ZA begunce so zdaj le še redki posamezniki, ki jim tu pa tam uspe objaviti pisma v pp rubrikah, redke institucije (denimo Bavconov svet) in Društvo pisateljev, ki se je naposled spodobno angažiralo in postavilo povsem samoumevno zahtevo, naj denar, namenjen za Strgarjevo inavguracijo metropole, preusmerijo za potrebe beguncev. Manjka samo še Mreža za Metelkovo, ki bi postavila na laž vladine trditve o pomanjkanju nastanitvenih kapacitet in zahtevala začasno uporabo opustelih vojašnic. Bi to lahko pomenilo ponoven zagon civilne družbe? Če ja, potem se bo nekoč treba zahvaliti Bosancem. l