Da se ne bi zgolj pridružili splošnemu toženju nad žalostno usodo, poglejmo, zakaj v nasprotju z razširjenim prepričanjem, h kateremu so pripomogli pomanjkljivo obveščanje javnosti in izjave nekaterih odgovornih ljudi, ukrep Banke Slovenije ne preprečuje niti bistveno ne otežuje tujih naložb. Namesto, da bi tujec prodal devize in tako pridobil tolarje, ki jih potrebuje za nakup papirjev, kar bi imelo v skladu z ukrepom posledice za banko, ki to izvaja, mu ta raje ponudi nekakšno tolarsko posojilo, zavarovano s pologom deviz. Te ostanejo nedotaknjene, zato ne obremenjujejo devizne pozicije banke in je ne silijo v nakup deviz in ne papirjev za lastni račun. S stališča banke gre za povsem normalno kreditiranje, ki ji prinaša dobiček in ne škodo, zato je za banko tak posel zanimiv. Ostane še vprašanje, ali lahko slovenske banke ponudijo tolarska sredstva v tolikšnem obsegu, kot zahtevajo prihajajoča tuja vlaganja. Tolarska likvidnost bank je različna, vendar je vsaj pri največjih, denimo NLB in NKBM, zelo dobra. Zato lahko pričakujemo, da bosta nemara v prihodnje prav ti banki tisti, ki bosta opravljali večino poslov za tuje investitorje. V zadnjem času je kot ocena dosedanjih tujih vlaganj aktualna ocena nekaj manj kot 15 milijard tolarjev. To je nekajkrat manj, kot so banke v minulem letu namenile npr. kreditiranju občanov za nakup avtomobilov. Zato taka rešitev vsebinsko ne more biti problematična, saj glede na povedano ne more trenutno in radikalno prizadeti gibanja denarne mase, čeprav uvaja določeno razporejanje. Njene edine opaznejše posledice so prehod posredništva za tujce v roke tolarsko najmočnejših bank, naraščanje medbančne obrestne mere zaradi povečanega povpraševanja po tolarjih - dražili bi se torej tolarji in ne marke - ter nekoliko povečani stroški za tuje nalogodajalce. Tujce so pred uvedbo novega načina dela bremenili stroški zamenjave deviz v tolarje, tako da določena cena transakcij ni nekaj, kar bi nastalo po novem in jih presenetilo.