Pa vendar in kljub vsem težavam, ki tukaj niti približno niso vse naštete, lahko tvegam tezo, da je situacija v Sloveniji vendarle precej bolj znosna kot južno od nas. Da se problematika seli na druge, bolj civilizirane ravni, mi je med drugim pritrdil tudi novinar nacionalnega radia, s katerim sem se pogovarjal pred kratkim. Po analizi zapletenih razmer v hiši, posebno glede programa Ars, je premišljeno, resno in izjemno previdno zatrdil, da se zaradi močnega gejevskega lobija, ki naj bi se v zadnjem času izjemno okrepil na radiu, kot heteroseksualec počuti marginaliziran in tudi že ogrožen. Verjame, da zaradi svoje heteroseksualne spolne orientacije nima enakih možnosti kot geji. Pravim, da mi je to vlilo optimizem. Človeku ob tem namreč pade na pamet, da se morda približuje trenutek, ko bomo namesto o policijski zaščiti prireditev v organizaciji drugače spolno usmerjenih začeli razmišljati o moči gejevskih, lezbičnih ali kakšnih tretjih lobijev. Da bo to razumljeno kot vsak drug interes, ki povezuje ljudi in jih vmreži. Kar se mene tiče, je nekaj optimizma v misli, da bomo morali v bližnji prihodnosti, ki žal še ni tako blizu, spremeniti perspektivo in začeti opozarjati, da pozicija žrtve v kontekstu drugačne spolne orientiranosti v večinskem delu ne drži več vode. Da je na obzorju nova nevarnost, nevarnost instrumentalizacije te pozicije žrtve v boju za take ali drugačne pragmatične interese, za prestiž, za denar, v boju za moč. Da, konkretno, spolna orientacija ni in ne more biti kriterij za, recimo, kadrovanje.