Nikoli nisem mogla razumeti, kako je mogoče izključiti vse čute in del možganov ter se pretvarjati, da se s tvojim moškim nič ne dogaja. Kako je mogoče zavestno prezreti nezvestobo tako, da je preprosto ne zaznaš, ne opaziš, ne vidiš. Da se ti zdi normalno, da se vrača iz službe v zgodnjih jutranjih urah in da ti, ko razlaga, kje in s kom vse je bil do štirih zjutraj, ne gleda v oči. Ko gledam vse te poročene štiridesetletnike, kako pred seboj in bližnjim srečanjem s staranjem panično bežijo v posteljo s petnajst in več let mlajšimi ženskami, sem ganjena. Od sočutja do naivnosti tistih žensk, ki "skok čez plot" (mimogrede, gospod Toporišič ta beseda je množinski samostalnik, nikoli ne gre zgolj za en osamljen primer!) opravičujejo, odpuščajo, velikodušno, s pozicije žrtve "njegovega" trenutka šibke volje. Pa smo tam. Zvestoba kot stvar močne volje, trdnega značaja in nezvestoba kot napaka v sistemu, trenutek, ki "mu ni nič pomenil", ker ljubi samo "njo". Kako smešno! In kako nepopisno neumno, ko je vendar jasno, da moški ljubi natanko žensko, s katero spi. In predvsem, kadar z njo spi. Morda tudi takrat, ko razmišlja o tem, da bo z njo spal. Vse drugo, vse, kar se odvija okrog njega, je zanj nekakšna samoumevna materinska skrb, za katero meni, da mu naravno pripada od rojstva do smrti v podobi različnih žensk, ki se izmenjujejo v njegovi bližini. Ne rečem, da zanjo ni hvaležen. Prav gotovo je. Saj je njegovo preživetje vendar tako zelo odvisno od nje, da si je celo izmislil institucijo zakona!