sprotnega diskurza, ki je spodbijal prevladujoče psihiatrične interpretacije homoseksualnosti, in z občutkom pripadnosti organizirani skupini se je lahko sprožil potencial za boj proti zatiranju. Politiko prvega vala gejevskega in lezbičnega gibanja v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja lahko označimo kot asimilacijsko politiko. Opirala se je na esencialistične predstave o seksualnosti; homoseksualci so rojeni kot homoseksualci in le družbena konstrukcija homoseksualca kot bolnika je tista, ki prek psihiatričnega in medicinskega diskurza ohranja družbeno stigmatizacijo homoseksualcev. Pomemben del argumentov, ki jih v pričujoči knjigi ponuja Sullivan, se zdijo v sozvočju s tovrstno interpretacijo. Čeprav Sullivan piše, da »niti morebitno odkritje nekakšnega 'gena' za homoseksualnost« ne bo pojasnilo homoseksualnosti, ker nekaj tako kompleksnega, kot je homoseksualnost, »skoraj zanesljivo določa več faktorjev« (str. 121), prohibicionistični argument, da je homoseksualnost izbira, vseeno preprosto zavrne s trditvijo, da to ni izbira. »Pri številnih živalskih vrstah« piše Sullivan, »in v skoraj vseh človeških kulturah je mogoče najti primerke, ki svojo usodo iščejo v spolnih in čustvenih zvezah, ki so heteroseksualnim na zunaj podobne, a se od njih kljub temu pomembno razlikujejo. S tem početjem pa ne spodkopavajo svoje lastne (ali občečloveške) narave, ampak jo izpolnjujejo na način, ki heteroseksualnosti ne le da ne zanika, marveč jo s svojo redko in očitno drugačnostjo pravzaprav časti.« (Str. 40–41.) Njegova pozicija je torej v marsičem esencialistična, in to je tisto, kar mu »zameri« celotna queerovska skupnost; namesto da bi zagovarjal legitimnost (homo)seksualnosti (tudi) kot izbire, se zdi, kot da ga lastna argumentacija avtomatično postavlja v pozicijo žrtve: glede svoje homoseksualnosti nisem imel izbire, zato me tudi ne morete in ne smete kaznovati. Še več: primat vaše heteroseksualnosti zaradi moje homoseksualnosti ni ogrožen. Problem te argumentacije, ki nastopa proti prohibicionistom, ni samo v neproblematizaciji družbenega razmerja moči med binarnima kategorijama homoseksualnost-heteroseksualnost, pač pa predvsem v implicitni prohibiciji: če bi lahko izbral, bi moral izbrati heteroseksualnost. A zdi se, da je težava bistveno globlje in je ne razreši preprosta izbira med prirojeno in pridobljeno. V popularnem diskurzu je namreč moč najti vrsto diskvalifikacij homoseksualnosti tudi v primerih, ko je ta ra-