Nasploh se zdi, da temeljni princip videa, ki ga podpira glasba Georgea Crumba in Alda Kumarja, v največji meri določa dosledna raba kontrapunkta. V tem kontekstu je za gledalca zagotovo šokantno spoznanje, da je film estetsko najbolj dovršen na mestih, ki so zunaj umetnostnega diskurza izpraznjena vsakršne poetike: Buñuelov citat, v katerem si ženska s premišljenim potegom prereže oko, trganje lastnih udov, do katerega pride, ko se moški zave svoje feminilnosti, občutje neznosnega sramu ženske ob prehodu iz otroštva v spolno določeno bivanje itd. so detajli, ki z neprikrito ironijo kažejo na nespremenljivo pozicijo ženske znotraj dvatisočletne krščanske tradicije. Ta se v želji po ugajanju morda najbolj simptomatično razkriva skoz vdane konkubinske nasmeške, naravnost histerično barvanje ustnic ter - denimo v trenutku skupinskega nažiranja s hrano - podrejanje moški avtoriteti.