V prvi vrsti gre seveda za pozicijo Ženske, nato (in deloma v povezavi s tem) Ustvarjalke. Vendar je interes avtorice – sicer predstavnice mlajše generacije, ki je bila doslej najaktivnejša v okviru produkcije Kiberpipe in se zdaj predstavlja s svojim četrtim avtorskim projektom – še širši. Drugače rečeno, predstava sama v resnici priča o obsežnosti tematskega polja; pri čemer pa ne zmore omejiti območja svojega gibanja, ampak zaide na (pre)več (odmaknjenih) predelov. To pravzaprav ne bi bilo problematično, ko bi vse skupaj potekalo pod nekim idejno izčiščenim in predvsem notranje trdno zvezanim vodilom. A v vsej metagledališki fragmentarnosti, izpostavljanju vprašanj identitete in medčloveških odnosov, v okviru tega pa še poudarjanju prehoda v neko drugo življenjsko obdobje, ki se (v grobem) pri ženski pojavi v poznih dvajsetih letih, je razpoznati predvsem težnjo po posredovanju zbira tem, ki avtorico očitno precej zaposlujejo; način njihovega strukturiranja (razrahljanega predvsem v jedru celote) in izvedba (šibka stopnja odrske prisotnosti) pa to preoblikujeta predvsem v željo, ki, zaradi navedenega, nima zadostne moči, da bi se lahko uresničila.