Odletela sem. Še preden so se prve gosi zbrale na bajerju, sem že dobila povabilo na drugo avdicijo. Tokrat naj bi potekala v nekem studiu v Potsdam-Babelsbergu. Tam naj bi se zbrali vsi kandidati za Eurostars severno od Maine. Tisti, ki bi se uvrstili naprej, bi bili potem na nemškem predtekmovanju izbrani za prvo evropsko tekmovanje. Ampak o tem raje nisem premišljevala. Vseeno je Mila menila, da se morava za Potsdam pripraviti bolj profesionalno. »Saj vendar nočem naprej,« sem ji skušala nekako dopovedati. Kajti po Brankovih besedah se mi je zdelo to tekmovanje še bolj kočljivo kot prej in o njem sem imela precej zmedeno mnenje. Jasno, godilo mi je, da se je Dickieju Reibachu, DJ Tomu in Krishoni Plaisier zdel moj glas lep. In seveda sem po prvi avdiciji potiho razmišljala o bleščeči karieri. Ampak v ušesih mi je odmeval tudi Brankov glas, ki je bil zelo zaskrbljen, da najina zveza česa takega najbrž ne bo prenesla. Ko sem Mili povedala za te pomisleke, se je odzvala zelo nesočutno.