Volitve bodo tudi rešile vprašanje, ki se vleče že od Janševega prevzema SDS(S): kakšna je realna moč te stranke. SDS je po Janševem prevzemu vodenja v samo nekaj naletih pridobila novo potecialno volilno telo. Več analiz je pokazalo, da je najprej pridobil ubežne Jelinčičeve volilce izpred štirih let, pozneje, ob razrešitvi z ministrskega položaja, pa predvsem razočarane volilce SKD in tudi nekaj volicev drugih desnih strank. V zadnjem času so zlasti krščanski demokrati večkrat očitali SDS, da jim hodi v "zelje", da svoje potencialne volilce nabira na desnici in ne tam, kjer naj bi bilo njeno mesto. Funkcionarji SDS odgovarjajo, da je očitek nesmiseln, saj skrajna leva pozicija "nekdanjih režimskih strank" (kajpak ZLSD in LDS) daje lažen vtis, da je SDS desna stranka. No, s stališča samopercepcije volilnega telesa je dilema popolnoma nesmiselna. Volilno telo SDS je nesporno desno. Ne samo zato, ker tako večinsko odgovarjajo naši anketiranci na vprašanje, ali je SDS leva ali desna stranka: to namreč nesporno in večinsko menijo tudi volilci SDS sami (41 odstotkov jih meni, da je desna, 13 odstotkov pa, da je leva). Še več. V velikih terenskih raziskavah SJM (Slovensko javno mnenje, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri FDV) se respondenti tudi samoumeščajo na skali levo-desno ter na enak način ocenijo še politične stranke. Ne glede na abstraktna mnenja in želje analize pokažejo (cf. Miheljak, Kurdija: Pre/oblikovanje slovenskega volilnega telesa. V: Meje demokracije. Liberalna akademija 1995), da se potencialno volilno telo SDS postavlja na drugo najbolj desno pozicijo med parlamentarnimi strankami. Obenem svojo stranko ocenjuje kot sredinsko oziroma levosredinsko. In še več. Obstaja značilna razlika med tistimi, ki pravijo, da so leta 1992 volili SDSS, in tistimi, ki pravijo, da je takrat še niso volili. Če izločimo zgolj zadnjo skupino, se uvrsti celo na bolj desno pozicijo kot SKD. Iz obeh grafov je jasno razvidno, da se volilno telo SDS samo/umešča veliko bolj desno, kot umešča svojo stranko. Te samoumestitve ne more relativizirati nobeno teoretsko razglabljanje o novih in starih pojmovanjih levice in desnice, saj ima volilec vsake stranke enake možnosti pri oblikovanju subjektivne lestvice. Takšnega pozicioniranja ne relativizira niti slabo razumevanje levega/desnega umeščanja političnih in vrednotnih opcij v splošni populaciji, saj smo lani dobili enak razkorak med samoumestitvijo in umestitvijo svoje stranke tudi na vzorcu študentske populacije, ki je veliko bolje informirana kot splošna populacija. Pri tem grafu je zanimivo tudi to, da volilci LDS postavljajo tako sebe kot svojo stranko veliko bolj levo, kot bi LDS to želela.