Pogovarjal sem se tudi z njim. To so bili pogovori samo v toliko, da bi videl, kako si kdo predstavlja to financiranje. Do samega financerja pa ne bi mogli priti drugače kot prek javnega razpisa. Predvsem je najprej izpostavljen zasebni kapitalski interes potencialnih vlagateljev. Logično, saj tega, ki bi prišel, ne bi zanimala dobrobit nogometa, temveč to, koliko bi lahko v čim krajšem času zaslužil. Seveda bi bilo to mogoče speljati z zasebnim denarjem. Vprašati pa se je treba, kakšen strošek bi bil to za MOL. Govoril sem z nekaterimi predstavniki občinskih uprav, kjer so naredili stadione z zasebnim kapitalom, recimo v Helsinkih. Gradnjo so zaupali nekemu zasebniku, ki se ukvarja z gradnjo športnih objektov, in mu dali koncesijo za deset let. Po tem času bo vse v lasti občine. Pri nas so si potencialni investitorji predstavljali, da bi mi dali zelo drago zemljo, tako da bi že na samem začetku vrednost zemljišča, ki bi ga vložili mi, presegala vrednost vlaganj v stadion. Kaj pa bi lahko bilo toliko komercialno zanimivo, da bi prineslo toliko zaslužka, da bi bilo v stadion smiselno vložiti 4 ali 5 milijard tolarjev. Verjetno samo poslovno-trgovinska dejavnost z multikinom, morda stanovanja ... Poleg tega bi bili tam visoki stroški vlaganja v komunalno infrastrukturo, saj je treba narediti novo cesto, kanalizacijo, električno omrežje in treba bi bilo močno spremeniti PUP ali celo dolgoročni prostorski načrt, kar bi vso stvar premaknilo za leto do treh let. Tega za Bežigradom ni treba.