Če bi takšne ocene držale, bi to pomenilo, da so slovenski bralci ovce, ki nič ne mislijo. Takšno oceno je sicer preprosto podati, pove pa manj o bralcih kot o tistem, ki jo izreče. Morda bi se bilo treba najprej vprašati, zakaj so trije slovenski dnevniki (Novic pač ne štejem v to diskusijo) preživeli, če so po vrsti propadali ali postali obrobni stari dnevni časopisi iz drugih bivših postkomunističnih dežel, kljub temu, da imajo povsod bistveno večje populacijsko zaledje, kot je v Sloveniji. Slovenija je premajhna dežela s premalo bralci, da bi lahko preživel kakšen dnevnik, ki bi računal zgolj na tiste, ki si želijo časopise, kakršne so brali, na primer, v sedemdesetih. Takšen časopis si lahko privoščijo v stomilijonski Rusiji, ne pa v Sloveniji. Nesporno dejstvo je, da so trije dnevniki preživeli v prvi vrsti zato, ker so bili dovolj dobri in odprti. Kar pa pomeni, da so izpeljali preobrazbo dovolj zgodaj in dovolj temeljito. Kdor pozna slovensko medijsko sceno, ve, da se je preobrazba slovenskih medijev začela bistveno prej kot drugod v vzhodni Evropi in bistveno bolj dosledno. Naj se zdi komu še tako nezaslišano, a obstoječi slovenski dnevniki, in tako tudi Dnevnik in Delo, ki sta najbolj na udaru novih oblastnikov, zadovoljujejo potrebe največjega dela slovenskih bralcev. Bi kakšen od teh bralcev in potencialnih bralcev nasploh bral dnevni časopis drugačnega profila, z drugimi akcenti in z drugačnimi komentarji? Zagotovo. O tem ni nobenega dvoma. A tu se problem ne konča, ampak šele začne. Da v Sloveniji ni širše mnenjske in nazorske ponudbe dnevnih časopisov, ne more biti problem obstoječih dnevnikov; kot je rekel nekdo na nedavnem večernem omizju na TVS, ni naloga obstoječih časopisov, da skrbijo za svojo nedoletno konkurenco. Zato je tudi popolnoma zgrešena ocena dr. Franeta Adama pred kratkim v Dnevniku, da poročanje Dela in Dnevnika ne odraža vseh nazorskih in strokovnih vidikov, ki obstajajo v družbi, kar vodi tudi k zaostrovanju razmer v družbi. Kateri časopis na tem svetu pa odraža vse nazorske in strokovne vidike, ki obstajajo v družbi? Gotovo nobeden. Tisto, kar smemo upravičeno pričakovati od časopisa, je, da odpira vsa relevantna javna vprašanja. Zato bi cenjeni kolega Adam moral povedati, katero tako imenovano javno vprašanje v Dnevniku ali Delu ni bilo predstavljeno, katero je bilo zamolčano. Drugo pa je, kako na ta vprašanja reagirajo tisti, ki v omenjene časopise prispevajo komentarje. Sicer pa lahko zdaj tudi v njegovem projektu (Ampak) vidimo, koliko je ali ni samoumevna nazorska pluralnost v nekem mediju. Prva številka omenjenega mesečnika v političnem dela revije izraža veliko manj mnenjskega in nazorskega pluralizma kot katerakoli sobotna priloga Dela ali Dnevnika tako po izboru tem kot sodelavcev. Pa to sploh ni problem. Mnenjskega pluralizma ne dosežemo s tem, da vsi pišejo o vsem z ekvivalenco in ekvidistanco, kot morda predpostavlja kolega Adam, ampak tako, da je medijska ponudba dovolj raznolika, da lahko govorimo o informacijski svobodi v polnem pomenu besede. Robert Dahl definira zgledni poliarhični sistem z zadovoljevanjem sedmih kriterijev: voljeni zastopniki, svobodne volitve, obča aktivna volilna pravica, pasivna volilna pravica, mnenjska svoboda, svoboda združevanja in tudi informacijska svoboda. Če je kateri od naštetih kriterijev v Sloveniji slabo zadovoljen, je to svoboda informiranja, ker le-ta ne predpostavlja samo možnosti (v Sloveniji formalne možnosti nikakor niso omejevane), ampak tudi dejansko ponudbo. Le-ta pa je dejansko omejena a ne mentalno, pač pa količinsko. In to je posledica veliko bolj banalnih dejstev, kot bi morda kdo hotel verjeti. Prvi veliki hendikep je majhen trg. Če bi bil trg vsaj dva- do trikrat večji, ne bi bilo nobenega problema, ker bi se našlo dovolj potencialnih vlagateljev (zunanjih in tudi domačih), ki bi vlagali v tiste profile časopisov, ki bi zapolnili tržno nišo. Tako se je zgodilo v večini vzhodnoevropskih držav in bi se zagotovo tudi pri nas. A ker je velikost dežele svojstvo, ki ga ne izbiraš, je treba odmisliti tujo pomoč pri zaganjanju časopisa desnega ali vsaj dominantno konzervativnega profila. Dosedanji poskusi so se ponesrečili. In to kljub finančni pomoči države. Slovenec je dobival pomoč države, bil z definiranim nazorskim profilom brez konkurence, pa je propadel. Zakaj? Ker je bil z eno besedo zanič. V vsem je bil slabši od treh starih dnevnikov. Jutranjik se je zagnal brez državne pomoči in prav tako propadel. In četudi bi dobival državno podporo, ne bi bilo drugače.