Prvo vprašanje, ki si ga postavi potencialni uporabnik osebnega požarnega zidu, je, zakaj se sploh lotiti postavitve požarnega zidu? Kdo bi sploh želel vdreti v osebni računalnik? Odgovor je preprost: zato, ker se da. Tipov vsiljivcev je več, nekateri to počno zaradi radovednosti, objestnosti, morda tudi zaradi dolgočasja. Drugi se bolj nagibajo k vandalizmu, saj jih osrečuje povzročanje škode in maščevanje, tretje spet zanima samopotrjevanje. Zadnji in najbolj nevaren tip predstavljajo vohuni, torej vsiljivci, ki želijo priti do določenih informacij, jih ukrasti in jih zlorabiti ali prodati naprej. Tatovi, torej. Lahko gre za zasebne podatke, kot so gesla, ključi številke bančnih kartic in podobne, bolj ali manj lahko vnovčljive informacije, lahko pa gre tudi za industrijsko špijonažo, kar se sicer sliši zelo bondovsko, vendar v današnjem času že popolnoma običajno. Veliko ljudi danes dela tudi od doma. Predstavljajte si, kakšno škodo lahko povzroči vdor v notesnik managerja v kakšnem podjetju, ukradeni podatki pa brez njegove vednosti končajo pri konkurenci? Po drugi strani se zadnjem času pojavlja vse več distribuiranih DoS (Denial of Service) napadov na velike in znane spletne strani, kjer napadalci najprej vdrejo v stotine ali celo tisoče osebnih računalnikov, nakar preko njih razpršeno napadejo ciljni strežnik. Da bi postali žrtev takšne zlorabe, ni treba biti manager, imeti kakšne hudo pomembne podatke na trdem disku, se komu zameriti in sploh biti kaj prida pomemben, kajne? Vzroki pravzaprav niso ključnega pomena - uporabniki se morajo preprosto zavedati, da je nevarnosti več, da lahko postane žrtev tako direktor kot šofer Polde ali njegov mladoletni sin. In da se je pred temi nevarnostmi moč učinkovito in enostavno zaščititi.