Zdravnik zdravi z znanjem in avtoriteto. Je eden redkih poklicev, kjer še tako nesporno strokovno znanje ne zadostuje. Časopis lahko kupujemo, tudi če njegovi vsebini ne zaupamo, vremenski napovedi sledimo, tudi če zaradi slabih izkušenj v prognozo ne verjamemo preveč. V medicini je drugače. Brez zaupanja ni kvalitetnega zdravljenja. Zaupanje pacienta, ki je eden doktrinarnih temeljev, je možno doseči le z obojim - strokovnim znanjem in avtoriteto. Tega se Eskulapovi učenci dobro zavedajo, zato so skozi stoletja avtoriteto utrjevali in ohranjali na vse, tudi najbolj avtoritarne načine, ki so ljudem pridigali apriorno in načelno nezmotljivost stroke, stanu in njenih članov. Z vznikom javnosti ni več možno vzdrževati apriorne avtoritete. Zdravnik mora svoje postopke utemeljevati in upravičevati tako kot vsak drugi strokovnjak. In ker zdravnik posega v sfero človekovega zdravja in intime, so kriteriji in zahteve javnosti, potencialnih uporabnikov in njihovih storitev veliko rigoroznejše kot na drugih področjih. Tem spremembam slovenska medicinska stroka ni sledila, zato razkrivanja in obravnavanja primerov napak, malomarnosti, neetičnosti ni jemala kot pomoči za izboljšanje postopkov, ampak jih je razumela kot rušenje potrebne avtoritete; kot subverzijo proti stroki in stanu. Avtoriteta in zaupanje v slovensko zdravstvo sta v zadnjem času res krepko omajana, vendar ne zaradi javnosti in medijev, ampak zato, ker so nekateri izpostavljeni predstavniki stanu pred očmi javnosti, ki se ji v demokraciji ne da pobegniti, kazali takšno nezrelost, da si zaupanja ne zaslužijo. Spomnimo se samo dogajanja v celjski bolnišnici. Najprej se je direktor zapletel s svojimi zdravniki zaradi notranjih reorganizacij, ki bi optimirale delovni čas in del prej posebej plačanih dejavnosti zdravnikov prenesle na redno delo. Ko pa so ga hoteli odstaviti, je »slučajno« izbruhnila afera o grozovitih zaostankih v histoloških preiskavah tkiv. In potem se je začela pred očmi javnosti vojna, v kateri so nekateri popolnoma izgubili razsodnost. Tako so na vrhuncu konflikta nekateri prihajali mimo televizijskih kamer na sestanke, kjer so razreševali medosebne odnose, oboroženi z maligani, eden pa »za vsak slučaj« kar v spremstvu psa. Najhujši eksces celotnega spora med direktorjem Fakinom in zdravniki, ki so nasprotovali njegovim racionalizacijam delovnega časa, pa je javno izrečena obsodba, da naj bi, kot je za POP TV povedal ortoped Sajovic, »prišlo tako daleč, da je Samo Fakin potegnil pištolo in grozil predstojnikom«. Javnost je bila zgrožena in na koncu je bil zaradi afere z dvojnim zaračunavanjem eritropoetina odstavljen le direktor Fakin. In zadeva je šla počasi v pozabo. Pred dnevi pa je huda obtožba doživela svojevrsten epilog na sodišču. Razplet je veliko hujši kot bi bila resničnost navedbe o grožnji s pištolo. Namreč toženi Sajovic je priznal, da navedba o Fakinovi grožnji s pištolo ni bila resnična. Če bi bila resnična, bi to pomenilo, da je nekdo pač izgubil razsodnost in bil tudi umaknjen s položaja. Da ni bila resnična, pa pomeni, da so predstojniki zavestno in sistematično sodelovali v hudem konstruktu ali da so vsaj vedeli za krivo obdolžitev stanovskega kolega, pa so to zamolčali. Kako se počutijo pacienti, ki so prisiljeni obiskovati bolnišnične oddelke, ki jih vodijo lažnivci in manipulanti ali vsaj pasivni podporniki teh dejanj?