In še zaradi nečesa se je Američanom odvalil kamen od srca. Končno so izvedeli, kdo bo prižgal olimpijski ogenj, ki so ga dobra dva meseca prenašali po deželi in zraven umirali od miline. Presenečenje je bilo prijetno, a spet ameriško: Mike Eruzione, kapetan njihove hokejske reprezentance, ki je v finalu na OI 1980 v Lake Placidu premagala SZ. Večina izmed nekaj več kot 50 tisoč gledalcev na stadionu in še drugih dolžnostnih spremljevalcev ne bodo kar tako pozabili dolgotrajnega neprijetnega zmrzovanja. Na stadionu niso bili le dobri dve uri, kolikor je trajal spored, temveč še dve ali tri ure pred tem, ker so bile pač take zahteve zemeljskih varnostnikov in sistema varovanja prireditve nasploh. Obsedenost, da je vsakdo izmed navzočih potencialni terorist, je le prehuda in ubija dušo iger, ne glede na okoliščine po krutih septembrskih dogodkih v New Yorku. Toda tudi to je način promocije in vračanja ugleda svetovne velesile, saj ne gre verjeti, da gre že za strah pred samim seboj ali lastno senco. Olimpijske igre so imenitna priložnost za to, a prav zato v olimpijski zgodovini ne bodo pustile globokih sledi. Mali Lillehammer je na tej tekmi že daleč spredaj.