Da je treba storilca umakniti? Da ga je treba kaznovati, ker je storil nekaj zlega? Da se zlo z zlom povrne? To sta sicer res dva namena kaznovanja, so pa še drugi, ki naj bi jim sodišča in zakonodajalec sledili pri izrekanju in predpisovanju kazni. Eden od namenov je na primer preprečevanje z zastraševanjem; da potencialni storilci ne bi storili kaznivega dejanja, ki bi ga sicer storili. To je tako imenovana generalna prevencija. Toda ne da se izmeriti, kakšen učinek ima ta prevencija na potencialne storilce. Morali bi namreč imeti posebno raziskavo, ki pa se je ne da izpeljati, da bi vedeli, koliko ljudi bi storilo kaznivo dejanje, če ne bi recimo prebrali v časopisu, da so zanj izrekli petnajstletno zaporno kazen. Kriminološke raziskave kažejo, da učinek zastraševalnosti obstaja, a je majhen. Predvsem pa je specifičen za določeno vrsto kriminalitete, in sicer za tisto, ki je vnaprej načrtovana. Praviloma je to premoženjska kriminaliteta. Storilec, ko razmišlja o dejanju, če o njem sploh razmišlja, ko ga načrtuje, upošteva kaznovalni vidik. Ampak ko tehta koristi in morebitno škodo, ne razmišlja o višini kazni, ki ga lahko doleti. Ne reče si, aha, zdaj pa so sodišča začela izrekati v povprečju deset let namesto osem, zdaj pa se mi to ne izplača. Razmišlja, ali bo odkrit ali ne. Če gremo zdaj na spolno kriminaliteto. To je praviloma impulzivno, nenačrtovano dejanje. Vsaka kriminaliteta ima svoje sivo polje, kar pomeni, da žrtve ne prijavijo velikega dela kaznivih dejanj. V vsaki družbi je bistveno več spolne kriminalitete, kot se z njo dejansko srečajo organi pregona.