"Kar naj bi policija delala, bistveno presega tisto, kar si danes kot svoje delo predstavljajo tradicionalno usmerjene policije. Dolgo smo živeli v sistemu, v katerem je nekaj desetletij bila policija dejansko orodje v rokah vladajoče stranke in je bila le aparat za doseganje ciljev oblasti. Na Zahodu se je že pred časom zelo uveljavil koncept, da policija dela za skupnost in je del skupnosti. Policija ima pooblastila in zadolžitve, da 24 ur na dan skrbi za red in varnost, pri tem pa ima celo pravico uporabiti silo. Vendar vse to dela za skupnost, ne pa za potrebe oblasti. Zato se v tem konceptu zelo poudarjajo tako imenovane storitvene dejavnosti policije. Policija je, če že ne edini, vsaj eden redkih delov izvršne oblasti, ki je ves čas na terenu in se zato ljudje nanjo ne obračajo samo v zvezi s kaznivimi dejanji. Raziskave pri nas in v svetu kažejo, da policija samo sebe še vedno doživlja predvsem kot borko proti kriminalu. Tukaj pa smo pri najbolj varovani skrivnosti na svetu: da policija pravzaprav ne preprečuje kriminala. Obširne raziskave so namreč pokazale, da to, kar policija počne, seveda v okviru tradicionalnega pojmovanja policijske dejavnosti, pravzaprav nima nobenega vpliva na gibanje kriminalitete. Policija ima nekaj strategij, za katere verjame, da preprečujejo kriminaliteto, raziskave pa so pokazale drugače. Najprej patruljiranje: policije po vsem svetu verjamejo, da s tem, ko so na terenu, preprečujejo kriminal. Analize pa kažejo, da ni nobenih povezav med številom policistov na terenu in gibanjem kriminalitete. Kaj pa hiter reakcijski čas, v katerem policija pride na kraj kaznivega dejanja? Policije po svetu so prepričane: prej ko pridejo na kraj kaznivega dejanja, prej bodo odkrili storilca. In vendar so raziskave pokazale, da to sploh ni res. Če policija pride na kraj kaznivega dejanja v eni minuti, so možnosti za prijetje storilca res velike, pozneje pa razlike v reakcijskem času nimajo več bistvenega vpliva, izjeme so le kazniva dejanja, ki so ravnokar v teku. Policija je tudi prepričana, da raziskanost kaznivih dejanj vpliva na gibanje kriminalitete. Policisti verjamejo: bolj ko bodo uspešni pri raziskavi kaznivih dejanj, manj bo kriminala. A tudi tu strokovnjaki niso mogli najti nobene povezave. Pri gibanju kriminalitete moramo upoštevati še druge dejavnike: stopnjo brezposelnosti, dohodek na prebivalca, gospodarsko razvitost, izobrazbeno in nacionalno sestavo... Tako pa lahko pojasnijo 90 odstotkov kriminalitete. Zato so v svetu prišli do spoznanja, da policija s tradicionalnim opravljanjem dela na tem področju ne more veliko narediti, ampak lahko samo gasi požare. To bi pri ljudeh seveda lahko ustvarilo napačen vtis, da policije potemtakem sploh ne potrebujemo. A ni tako, policija ima namreč dve zelo pomembni funkciji, brez katerih družba ne bi mogla obstajati. To sta avtoritativna intervencija (ko pride do kršitve, se pojavi policija in s svojo navzočnostjo vzpostavi red) in simbolična pravičnost (aktivnosti policije, ki naj bi aktivnim in potencialnim storilcem pokazale, da v državi vlada red in da so storilci odkriti). Sodobna policija bi velik del svojih aktivnosti morala usmeriti tudi v iskanje vzrokov kriminalitete, česar pa sama ne more narediti."