Zelo verjetno to res velja za večino članov motorističnih klubov. Še zdaleč pa ne za vse tiste mulce, ki jim razneženi starši ali babica in dedek ob uspešno opravljeni maturi ali končanem letniku brez popravcev kupijo motor. Taki »motoristi« (pa ne le oni) se potem vozijo brez čelade, vozila ne obvladajo, nemalokrat so pod vplivom alkohola, dvomljivo pa je tudi njihovo poznavanje prometnih predpisov. Opozorila, ki smo jih v zvezi s tem deležni vsi udeleženci v prometu, so enaka vsako pomlad. Nenehno poslušamo, naj pazimo, ker da se bodo ob toplejšem vremenu na cesti znova pojavili motoristi. Teh je v zadnjih letih vedno več, prav tako pa je več tudi tragičnih prometnih nesreč, v katerih izgubljajo življenje. Pa ne samo oni, zaradi njihove nespameti pogosto kratko potegnejo tudi povsem nedolžne žrtve, ki divjaka – enkrat pripelje z desne, drugič z leve – pač ne morejo vedno opaziti. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj ob vsem tem – razen da opozarjajo in strežejo s krvavo statistiko – počnejo policisti. Njihovi radarji tam, kjer v življenju niste videli pešca, še vedno predvsem polnijo državni proračun. Zgodbe o tem, kako v zadnjih letih ponoči sredi mesta ustavljajo kolesarje in pešce (in jih nemalokrat oglobijo) so včasih naravnost groteskne. Še posebno, če jih primerjamo z motoristi, ki medtem kot kakšno nedotakljivo pleme nemoteno divjajo po cestah in se vedejo, kot da jim nihče ne more nič. Verjetno je tako tudi zato, ker je divjajočega norca na dveh kolesih na avtocesti veliko težje ustaviti kot rahlo okajenega kolesarja sredi mesta. A veliko večja verjetnost je, da bo novo krvavo tragedijo povzročil prvi. Pri čemer je težko razumeti, zakaj pravila ne veljajo za vse. Če je država recimo lahko prepovedala kajenje na javnih mestih, češ da kadilci škodijo tako sebi kot (predvsem) drugim, bi morala s podobno utemeljitvijo prepovedati tudi nebrzdane vožnje z motorji po javnih cestah. In če se motoristi kljub temu hočejo ubijati, naj ubijajo sebe. Ni zakona, ki bi jim to lahko preprečil. Seveda pa so tudi smrti motoristov – pa naj so za nesrečo krivi sami ali ne – vedno znova tragične. A marsikdaj precej spominjajo na to, kot da bi potencialnemu samomorilcu kupili vrv, potem pa bi se čudili, ker se je obesil.