Nekaj malega se je zadnje dni razburjala mednarodna javnost, ker so Izraelci z bombami napadli palestinsko bolnišnico Naser v Kan Junisu. Zagotovo so jo potolažile pomirjujoče besede pomočnika izraelskega obrambnega ministra Šira, ki je za mrtve med bolniki in njihovimi svojci dejal: Kaj moremo, to je vojna! Ker pa se vojna vodi vedno zato, da bi dosegli mir, mir pa je ena največjih dragocenosti, potem so tudi žrtve normalne in sprejemljive. Navadni tepci se sprašujejo, čemu je treba z bombami vsekati po bolnišnici, taktično in strateško pa je to jasno vsakomur, ki je prebral vsaj Alana Forda, Mein Kampf in izjavo izraelskega predsednika Šarona, da je treba terorizem zatirati v kali. In kje je največje leglo terorizma? V bolnišnicah. Palestinskih. Razčlenimo to logično trditev. Prvo, napad z raketami na bolnišnico je humano dejanje. Če med napadom koga ranijo, potem je skoraj idealno, da se mu je to zgodilo v bolnišnici. Operacijska dvorana je zraven, medicinsko osebje pa pri roki in lahko takoj ukrepa. Ranjencev ni treba prevažati skozi mesto po od bomb razritih cestah, kar lahko ranjencu zelo poslabša zdravstveno stanje. V bolnišnicah, kot vemo, zdravijo tudi ranjene palestinske bojevnike. Izraelski vojaki denimo uspešno prestrelijo pripadnika Hamasa. Krasno, reče izraelski stotnik, en manj. Ja, pa kaj še. Palestinski zdravniki se zelo potrudijo, mladeniča zakrpajo, ta pa se čez nekaj mesecev razstreli sredi veleblagovnice v Tel Avivu. Temu pravijo zloraba medicine, zato je treba zrušiti bolnišnico. Ni lepo, priznavajo Izraelci, če v napadu na bolnišnico pohabijo kakšnega otroka, je pa zdravo za trajen mir. Iz armade palestinskih otrok se namreč rekrutirajo bodoči teroristi, zato je dobro, če že zgodaj izločijo potencialne samomorilce. Ubiti noseče Palestinke v bolnišnični čakalnici pomeni preventivo, ker je na dlani, da bo povila dojenčka z bombo okoli pasu. Konec palestinskega zdravstva pomeni konec terorizma