Sicer pa si že v antiki niso bili povsem edini glede tega, ali je samomor dopusten ali ne. Platon, ki je citiral Sokrata, je povedal, da človek ne sme zapustiti svojega mesta, dokler ni odpoklican. Kasneje je Seneka trdil, da ni pomembno, ali človek umre prej ali kasneje, in da ima pravico izbrati smrt, ki mu je prijetnejša. Tudi kristjani so v začetku našega tisočletja še vedno izbirali, zapuščali ta svet in se selili v prijetnejša nebesa. Šele v petem stoletju so se odločili za obsodbo samomora, Avguštin je okoli leta 420 v delu De civitate Dei izenačil morilce in samomorilce. (Stoletja kasneje je Michel de Montaigne ugovarjal, češ da ni tatvina, če kdo sebi ukrade denar, torej tudi ni umor, če si kdo vzame življenje.) Cerkvena obsodba samomora je trajala dolga leta in še leta 1787 je avstrijski Splošni zakon o zločinu in njega kaznovanju, ki je veljal tudi v naših krajih, določal, da samomorilca, ki se ni pokesal, zagrebe konjederec. Če se je pokesal, so ga morali pokopati brez blišča, če pa je preživel, so ga vtaknili v zapor, dokler se ni pokesal in ugotovil, da je grešil. Sodobna znanost ima do samomora bolj realističen in spravljiv odnos. J. Furtos je v sklepnem govoru na kongresu Mednarodne zveze za prevencijo samomora leta 1983 povedal: "... samomorilno odločitev bomo v kakem primeru tudi sprejeli, namesto da bi jo vedno in za vsako ceno izrivali, dali ji bomo družbeno obliko, ki jo bo posamično lahko sprejel marsikateri človek v stiski." Ne glede na mnenja strokovnjakov o tem, ali je samomor dopusten, pa Slovencev to filozofsko vprašanje ne obremenjuje preveč. Cerkev ga še vedno obsoja, pa tudi država mu ni naklonjena, čeprav se zdi, da včasih - z generiranjem brezposelnosti - prav sama ustvarja razmere, ki potencialne samomorilce dokončno prepričajo o nesmiselnosti življenja.