K zadnje omenjenemu cilju je bila vsebinsko usmerjena tudi ponedeljkova popoldanska razprava za okroglim omizjem v Slovenskem etnografskem muzeju na temo Hendikepirana umetnost ali Umetnost hendikepa , ki jo je usmerjala in povezovala Klaudija Poropat iz YHD, Društva za teorijo in kulturo hendikepa iz Ljubljane. Kot je v uvodu poudarila, je vprašanje dostopnosti kulture in umetnosti za hendikepirane vedno povezano tudi z vprašanjem odprtosti kulture in umetnosti do vseh družbenih skupin potencialnih obiskovalcev in soustvarjalcev. Arhitekturne ovire so po njenih opažanjih najvidnejše in zaradi tega še najlaže premagljive, medtem ko komunikacijske ovire pogosto spregledamo in na njihovo odpravljanje pozabljamo. Odločno se je uprla odpravljanju vsakršnih ovir z napačne predpostavke, češ da so hendikepirani družbeni oz. socialni problem (odrinjen zgolj v pristojnost zdravstva in sociale), saj gre za družbene skupine, ki so enakopravni del družbe (torej morajo biti tudi skrb resorjev kulture, izobraževanja, visokega šolstva in znanosti, prostorskega načrtovanja ipd.). Po njenem prepričanju je prav izvedba letošnjega Exodosa najboljši dokaz, kako se dajo ovire za obisk in udeležbo različnih skupin hendikepiranih (z dostopnostjo telesno oviranim, z indukcijsko zanko, s sodelovanjem tolmača ipd.) odpravljati, čeprav ne za vse in vsakokrat popolnoma. Ministrstvu za kulturo je predlagala, da med kriteriji programskega in projektnega razpisa v javnem interesu uveljavi tudi možnosti vključevanja vseh skupin obiskovalcev. Prav tako bi morali dostopnost vsem skupinam zagotavljati tudi vsi arhitekturni razpisi za investicije v zgradbe v javnem interesu.