Ko ste pred osmimi leti prvič postali župan, so bila pričakovanja volivcev, da boste marsikaj premaknili v občini na bolje, velika. Kakšno dediščino ste dobili od župana pred vami? Pred osmimi leti sem od bivšega župana dobil bore malo informacij o opravljenem delu iz njegovega programa in še manj o tem, kako delujejo in kje se zatika v delovanju tako imenovanih družbenih dejavnosti. Zato sem mislil, da je vse čisto, da teče vse kot dobro naoljen stroj, vendar pa temu ni bilo tako. No, to je zdaj že zgodovina in nima smisla brskati po njej. Sicer pa vidim, da v javnost, tudi iz drugih občin, prihajajo le problemi, povezani z občinsko infrastrukturo, o skrbi za človeške vire, za šolstvo, šport in socialo, ki je v občinski pristojnosti, pa se le malo govori. Za te namene pa gre kar tri četrtine proračunskih sredstev in le s preostankom lahko razpolagata župan in občinski svet. V mojem prvem mandatu smo najprej povečali zmogljivosti vrtca. Nato smo se lotili urejanja komunalnih težav, zlasti kanalizacije na tistih območjih, za katere je obstajala projektna dokumentacija. To velja za Ramovževo, Cerkovo in Zalarjevo ulico, v treh fazah smo zgradili kanalizacijo Na griču, nato proti Kotom do mostu in uredili borovniško križpotje. Slovenija 20 odstotkov in občine 20 odstotkov. V tem projektu sta predvideni kanalizacija v Občini Borovnica in večja čistilna naprava. . Slišati je tako lepo, da je človeka kar strah pasti, ki so nastavljene v tem projektu? Seveda so še neznanke. Najprej: viri za financiranje še niso zagotovljeni, cijo šole. Nekateri so se zavzemali za etapno adaptacijo, objekt za objektom; našli pa so se celo »pametnjakoviči«, ki so razmišljali o delni porušitvi šole. Treba je povedati, da smo pred in v času gradnje odkrili kar precej stvari, ki jih je bilo treba dopolniti in spremeniti. Mnogo kaj je načel zob časa, vzdrževanje v minulih petindvajsetih letih ni bilo ravno zgledno in z vidika varnosti otrok in drugih se je bilo treba prilagoditi novim standardom. Stavba je bila energetsko potratna, saj se je v sezoni pokurilo 85 do 90.000 litrov kurilnega olja in še kopico drugih stvari je bilo treba urediti na novo. Projektna dokumentacija in nato razpisi za izvajalce del so trajali kar precej časa. Ljudje so pričakovali, da bo dokončna obnova šole končana prej!? Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi zapleti pri razpisih za izvajalca. Končno je dobilo delo ugledno podjetje Granit iz Slovenske Bistrice. Po odločitvi o izbiri izvajalca za prvi in drugi razpis, ker so se pritožili konkurenti, se nisem preveč sekiral, kajti ugotovili smo, da je treba na novo urediti celoten protipotresni sistem šole. Ta čas, med prvim in drugim razpisom, smo izkoristili za izdelavo protipotresnih študij za vsak objekt posebej. Delo je med majem in decembrom 2005 opravil Zavod za raziskavo materiala. Šele po teh študijah smo lahko izvedli ponovni razpis in doživeli pritožbo na državno revizijsko komisijo glede izbire izvajalca. Mukotrpno delo in izgubljen čas je bil poplačan in z izbranim izvajalcem smo junija 2005 podpisali pogodbo. Šele po teh študijah smo lahko začeli z obnovo. Samo za protipotresno okrepitev šole, kar je zahtevalo nove instalacije in stene, smo plačali več deset milijonov tolarjev. Celotna stavba je zelo dobro izolirana, kar naj bi zmanjšalo porabo energije za ogrevanje za okrog 30 odstotkov, ima novo fasado, nova energetsko varčnejša okna in vrata in tudi s protipožarnega vidika je ustrezna, saj so vgrajeni vsi požarno funkcijski elementi. V njej je enajst protipožarnih vrat, v vse prostore je mogoč dostop za invalide, urejena so dvigala in klančine. Kakšna je bila struktura finančnih virov za poravnavo stroškov obnove? Po prvotnem projektu in na njegovi osnovi je bila podpisana pogodba z Granitom in je znašala vrednost del 341 milijonov tolarjev. Zaradi zahtevnih dodatnih del, o katerih sem prej govoril, pa so se stroški povzpeli na 481 milijonov tolarjev. Že pred požarom smo načrtovali preureditev telovadnice s sanitarijami, kabineti in vhodom za šolarje, kar je stalo 40 milijonov tolarjev. Vsi stroški obnove, z ureditvijo okolice, znašajo nekaj več kot 515 milijonov tolarjev. To je bil tudi s finančnega vidika velik zalogaj za občino, ki pa smo ga zmogli in plačana je že tudi zadnja situacija izvajalcu v višini 45 milijonov, za katero je bil rok plačila začetek decembra. Res je, pokazale so se nekatere pomanjkljivosti pri talnih delih, ki pa jih mora izvajalec med letnimi počitnicami, ko bo za to najustreznejše vreme, urediti. To mora storiti po pogodbi. Zdaj pa o denarju: ko je šola pogorela, smo imeli na računu 100 milijonov denarja. V to vsoto je vključen tudi denar od prodaje zemljišča Petrolu. 123,2 milijona je prispevalo Ministrstvo za šolstvo, 141 milijonov smo dobili od zavarovalnice, 16,3 milijona tolarjev se je nabralo solidarnostnih prispevkov in od prodaje samskega doma smo dobili 70 milijonov tolarjev. Preostanek denarja za obnovo pa je šel iz proračuna. Decembra letos je imela občina za 76 milijonov tolarjev obveznosti in za 101 milijon predvidenih prihodkov. Z županskega mesta sem torej odšel s pozitivno bilanco finančnega stanja in uspešno skupaj s koordinacijskim odborom za obnovo šole in učiteljskim kolektivom, izpeljal ta zahtevni projekt. Pet let že trajajo pogovori z Mercatorjem. Zahteval je, da ob sedanji trgovini dobi še dodatnih 3500 kvadratnih metrov zemljišča, ki je bilo v lasti občine in Lika. Najprej smo morali urediti razmerja z zemljišči med občino in Likom, zdaj pa, kot sem seznanjen, je Mercator že podpisal pogodbo tudi z Likom in potemtakem zadržkov, vsaj kar zadeva zemljišče, za gradnjo ni. Seveda mora občina pospešiti prizadevanja za izdelavo lokacijskega načrta za to zemljišče in tudi sama določiti, kaj vse bo imela sama v tem objektu, kjer naj bi bila tudi poslovalnica NLB. Sam sem se vseskozi zavzemal, da bi bila v tej stavbi tudi knjižnica, saj je lokacija kinodvorane z mnogih vidikov povsem neprimerna zanjo. Videli bomo, kako bodo svetniki odločili. Prepričan sem, tako kaže tudi opravljena anketa, da je več kot 80 odstotkov občanov za knjižnico nad Mercatorjevim centrom, saj bi bila lažje dostopna za ljudi in zagotovo, če pogledamo v Domžale, kjer imajo enako rešitev, bi bolj privlačila potencialne obiskovalce knjižnice. Res pa je tudi, da so v Mercatorju pred volitvami nekoliko zaustavili korak za svoj center v Borovnici, ker je eden izmed županskih kandidatov, Modrijan, interveniral, češ, da bo lahko vse potrebno z občino mogoče urediti šele po volitvah.