Je pa zadeva z denarjem še bolj relativna. Ko je bila pred slabim letom razprava o stroških širjenja Nata na vrhuncu, so po kuloarjih krožile številke, ki so bile med sabo v razmerju tudi petnajst proti ena. Ali se bo v desetih letih za nove članice porabilo dodatnih šest milijard dolarjev ali morda osemdeset? Koliko potencialnih novih članic je vštetih v te izračune? Tri ali deset? In ali bojo omenjeno vsoto morale plačati samo nove članice ali vsi skupaj? In tako naprej. Očitno ni hotel nihče s pravo barvo na dan, da se ne bi zalomilo pri širitvenih načrtih. Najbolj zanimivo dejstvo (vsaj meni se je tako zdelo) pa je bilo, da se prebivalstvo prizadetih držav kandidatk (Poljska, Madžarska, Češka, Slovenija...) pri tem sumljivem mešetarjenju s številkami ni prav nič vznemirjalo. Pa so ljudje sicer za denar tako občutljivi. Če se bencin podraži za dvajset par, je takoj ogenj v strehi, mirni družinski očetje začenjo lasati deco in zmerjati ženenino kuharsko znanje kar tako, brez razloga. Razloga za stoičnost ob Natovem finančnem zalogaju sta prejkone dva. Prvič. Vzhodnevropejcem je strah pred vélikim ruskim bratom zlezel tako globoko pod kožo, da so pripravljeni podpisati, obljubiti in pogoltniti prav vse, samo da bi imeli zagotovilo o varnosti za vse večne čase. In denar tu ni pomemben, še toliko manj, če ga bo treba plačevati nekje v ne čisto določljivi prihodnosti. In drugič. e stokrat znana resnica o tem, da imamo stvaren odnos do denarja predvsem v manjših količinah. Vzemimo na primer pet tisoč tolarjev (SIT). S tem denarjem lahko kupim knjigo, video, zgoščenko ali dve, lahko povabim ljubico na kosilo, lahko se ga dobro pribijem, Skratka, s pettisočakom v žepu lahko počnem marsikaj. S petimi milijardami dolarjev (USD) pa se lahko samo praskam za ušesom. Ta vsota je tako nepredstavljiva in abstraktna, da ne more prizadeti varčne žilice povprečenga postsocialističnega državljana. (Samo spomnimo se slovenskih poslancev, ki skoraj tisočmilijardni proračun nategujejo kot otroški balonček.)