Za Biblijo je zgodba s tem končana. Bog je potešen, saj ugotovi, da mu je služabnik Abraham zvest. Mi pa ne moremo mimo posledic, ki jih ima takšen dogodek za oba nesrečnika, ki sta žrtvi božje topoglavosti. Da bi zadovoljil svojo kaprico, je iz očeta naredil potencialnega morilca lastnega sina. Ko je bog Abrahamovo roko ustavil, tik preden bi prerezala sinov goltanec, zagotovo ni preprečil travme, ki je obema, očetu in sinu, ostala za vse življenje. Kako naj človek pozabi, da je sina položil na skladovnico drv, ga zvezal, izvlekel nož in zamahnil, trdno odločen, da sina ubije. In kako naj Izak pozabi, da ga je bil oče odločen zaklati? Nekaj tako nerazsodnega si lahko izmisli samo najbolj izprijen um. V tem primeru gre morda bolj za neumne kot za v resnici zlobne pisce Biblije, kajti nečloveško okrutnost in smrt so lahkotno trosili skozi celotno biblijsko pripoved. Je pa res, da bi med zlobnimi in neumnimi, ki svetu prinašajo nesrečo, verjetno raje izbral prve. Ti vsaj včasih počivajo!