Obiskali smo tudi Marijo, ki se za svoja leta dobro drži. Razumno se pogovarja, ve, očitno se zaveda, kaj se ji je zgodilo. »Srečali sva se pred mojo hišo in obljubila je, da bo skrbela zame, vendar sem kar kmalu ugotovila, da nima dobrih namenov. Res je, da mi je ta ženska še nekaj časa pošiljala denar, vendar imam vsega shranjenega, saj njenega denarja nočem zapravljati,« pravi Marija in doda, da je bila vzgojena pošteno. »Nikoli nisem nikogar ogoljufala in ne želim, da se to zgodi meni,« pravi Marija, ki do pred kratkim ni hotela niti slišati, da bi odšla v dom upokojencev. Jesen življenja preživlja v hiši, za katero bi malokdo verjel, da je v njej mogoče živeti. Hiša je stara in potrebna popravila, vrata so večinoma kar odklenjena. Še dobro, da jo vsak dan kdo obišče, pomagajo ji tudi delavci celjskega doma upokojencev. Če bo zemljo dobila nazaj, jo bo, pravi, prodala občini. »Oni pa naj me pustijo živeti tukaj. Rada bi umrla doma.« In verjetno v miru. Zaradi lovcev na premoženje, katerih žrtev je med vsemi drugimi postala tudi ona, je vprašanje, ali ji bo ta možnost res dana. Da mora 97-letna ženska že štiri leta hoditi na sodišče zato, da dobi nazaj svoje premoženje, je sprto z vsemi načeli - pa naj bodoči ali potencialni lastniki njenega premoženja govorijo, kar hočejo.