Reševanje krize svetovnih avtomobilskih znamk nazorno kaže, kako nesmiselno je razmišljanje o vlivanju rešiteljskih davkoplačevalskih milijard, saj se začarani krog recesije navkljub vladnim ukrepom vedno bolj stiska okoli vratu velike industrije. Nedavno poročilo analitske hiše CNW Marketing Research razkriva, da je novembra kar triindvajset odstotkov potencialnih kupcev, ki so bili tik pred nakupom avtomobila koncerna General Motors, prodajni salon zapustilo zaradi špekulacij o bankrotu največje ameriške avtomobilske znamke. To je delež, ki kaže predvsem na padec veliko bolj kritičnega potrošniškega zaupanja. Na pomanjkanje gotovosti, varnosti, jamstva oziroma na veliko negotovosti. Kako zelo nevaren je krč strahu za nemoteno delovanje oziroma povrnitev prejšnjega stanja na trgu (če je to sploh še mogoče), ki je življenjsko odvisen od naraščajočega povpraševanja in predvsem porabe, nazorno kaže globoka kriza bančniško-finančnega sektorja. Ko tečaji delnic ob nespodbudnih napovedih oziroma špekulacijah in vsem mogočim posegom navkljub vedno znova zdrsnejo v divji rodeo strmih padcev in manjših popravkov, se podobno odzove tudi potrošnik, ki v tem negotovem svetu noče kupovati pri najbolj negotovem ponudniku. Kar je po eni strani povsem iracionalno, saj avtomobili GM zaradi govoric niso nič slabši, tako kot v njegovih najboljših časih niso bili nič boljši. Ponavadi ravno nasprotno. Od javne podobe je namreč odvisno veliko več kot od konkretnih izdelkov. Sistem, ki sloni na golih, vedeževalskih špekulacijah, je seveda inherentno nestabilen in predvsem znatno bolj iracionalen, kot smo si pripravljeni priznati. Dokler smo samozavestno trošili in najemali posojila, je bilo seveda vse lepo in prav, saj ni bilo razloga, da bi kdorkoli strašil s črnimi napovedmi (če že, je eskpresno hitro obveljal za nepoznavalca ali lunatičnega preroka pogube). Vendar je stabilnost takšne ureditve tako samoumevna kot njena nestabilnost (kar se kaže v zdajšnjih močnih nihanjih, ki so neposredna posledica najrazličnejših napovedi središč oziroma izvorov moči), saj ljudje velikokrat raje verjamemo govoricam kot pa samim dejstvom. Še raje po pravilu otroške igre telefončkov zadevam dodamo začimbo spektakla, ki vse še bolj zdramatizira. Kljub temu da je splošni vtis drugačen in da poskuša ekonomska stroka nastale razmere vsaj približno umiriti ter premakniti v polje smisla, so ta prizadevanja precej donkihotovska. Zato, ker je trenutna kriza med drugim pokazala, da je življenje trgov in srčni utrip tečajev zgolj za odtenek laže napovedati kot vreme. Negotovost je namreč samo druga stran medalje sodobne permise, da je mogoče in dosegljivo (skoraj) vse, vendar popolnoma odvisno od (iznajdljivosti, vestnosti, prizadevnosti itd.) vsakega posameznika. Tehtnica se lahko zato hitro prevesi na drugo stran; It‛s fifty fifty. V ljudi se je naselila negotovost, ki je zunanji izraz notranjega strahu pred prihodnostjo, zato je dajanje milijard za vzpostavitev likvidnosti podjetij enako pomirjajočim besedam, da bo vse ok, in deluje kot spodbujevalec porabe, ki pa je odvisna od zaupanja. Začarani krog lahko prekine zgolj povrnitev zaupanja. Zato milijarde vladne pomoči niso denar, s katerim bi neposredno spet poskušali zagnati uspešno poslovanje, ker bi se to ob pomanjkanju potrošniškega zaupanja tako ali tako spet ustavilo, ampak je neposredna zaupnica ljudskega predstavništva, da kljub razmeram še zmeraj verjame v paradne konje svojega gospodarstva. Šefi velikih treh iz Detroita so se na popravni izpit v Washington odpeljali s hibridnimi avtomobili. In znova dokazali, da koncepta zaupanja ne razumejo, saj bi drugače pred predstavnike ljudstva stopili v pošvedranih čevljih. Ker bi se na več kot osemsto kilometrov dolgo pot odpravili peš, saj bi s tem dokazali, da jim je kristalno jasno, da brez zaupanja ne bodo izdelovali niti truckov, niti športnih terencev in niti hibridnih vozil. Ampak superge.