Slovenski trg zdravil ne pozna javnega, odprtega konkuriranja. Razpis kliničnega centra je bil prvi, neuspešen poskus, da bi ga vsaj deloma vzpostavili. Doslej so bolnišnice, lekarne in drugi, ki so zdravila kupovali od veledrogeristov, zdravila prejemali od svojih pogodbenih partnerjev, plačeval pa jih je zavod za zdravstveno zavarovanje po od države določenih cenah. Prave konkurence ni bilo ne med samimi dobavitelji ne za cene zdravil. Ena od temeljnih predpostavk javnega naročanja je, da lahko na javnih razpisih sodelujejo vsi ponudniki pod enakimi pogoji. Toda ker bolnišnice in lekarne zdravil ne naročajo prek javnih razpisov, ampak prek svojih dobaviteljev, s katerimi imajo sklenjene pogodbe, se postavlja preprosto vprašanje: Kako so sploh prišli do kroga dobaviteljev, s katerimi poslujejo? In ali je tudi drugim potencialnim dobaviteljem bilo omočeno, da sodelujejo z njimi na enakopravni osnovi? Odgovor se vsiljuje sam po sebi in je kajpak negativen. To govori o netransparentnih razmerah in razmerjih, ki kar kličejo po drobnih in manj drobnih koruptivnostih.