Interakcijski prekrški1 so prezrt, a izredno pomemben vidik procesa konstrukcije drugačnosti in tudi družbenega izločanja in stigmatiziranja. Interakcijski prekrški so gotovo najbolj razširjeni med vsemi prekrški, ki jih omogoča naša civilizacija. Fleksibilna pravila, še bolj pa lahka dosegljivost popravljalnih izmenjav, omogočajo, da jih večina gre mimo brez omembe vrednih posledic. Le redko se zgodi, da imajo usodno in daljnosežno posledico, npr. v Kunderovi Šali. Sodba, izvršitev kazni ali oprostitev se po navadi zgodijo na istem mestu kot sam prekršek in po navadi nimajo statusa posebnega socialnega dogodka, temveč so del situacije, ki so jo ogrozili. Zato jih je težko registrirati in postanejo družbeno razpoznavni le, ko jih prenesemo na kakšno drugo raven; na ravni interakcije se lahko oblikujejo v zamere, na ravni vlog pa v vlogo duševnega bolnika ali druge bolj ali manj deviantne nalepke (npr. demence, invalidnosti ipd.). Ko govorimo o interakcijskih prekrških, imamo v mislih niz prekrškov, ki bi jim lahko rekli tudi vljudnostni (odmaknjen pogled, kršitev vljudnostne razdalje, pretirana neposrednost ali zadržanost itn.). Te prekrške dnevno delamo vsi brez izjeme in jih hkrati tudi popravljamo z opravičili, pojasnili ipd. Pri ljudeh s prizadetostjo je po eni strani teh prekrškov več ali pa bolj izstopajo in se po pravilu povezujejo z njihovo stigmo ter manjšajo interakcijsko, posledično pa tudi pogodbeno kredibilnost posameznika (npr. invalid, ki formalno ustreza pogojem delovnega mesta, ga ne dobi, ko ga potencialni delodajalci vidijo in izkusijo interakcijske težave in zadrego). V domu sem spoznala zanimivega stanovalca. Več let ni spregovoril z mano, z ostalim osebjem, tudi s stanovalci in sostanovalcem ne. Nato se je nenadoma začel z nami pogovarjati, pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, opisovati svoje fotografske uspehe, delo na RTV. Zaupal mi je, da pozna igralca Polda Bibiča. Pokazal mi je celo njegovo telefonsko številko, kot dokaz, da