Zanesljivo ni tožilke niti tožilca, ki bi naredil več za žrtve kaznivih dejanj in žrtve nasilja nasploh. V tožilskih vrstah bi težko našli tako rahločutno in milo osebo. Zavistne in privoščljive kolegice jo rade označijo kot nekoliko izumetničeno. Vsak dan se namreč v službi pojavi do potankosti urejena v sebi lastnem slogu, a vselej v živahnih barvah. Prav poseben odnos ima do rož. Revija Jana je svojčas njen vrt – rože je gojila na terasi stavbe v Zupančičevi jami – izbrala za najlepšega. Od rož sta ji še posebej pri srcu sončnica in hortenzija.Precej manj prijazna pa je do nje njena šefinja Barbara Brezigar. Ta namreč težko prenaša njene številne javne nastope; v medijih se sicer ne pojavlja kot tožilka, temveč kot predsednica Belega obroča, saj je Brezigarjeva nastope svojih podrejenih brez njenega dovoljenja povsem prepovedala. Komunikacija je mogoča le prek služb za stike z javnostjo. In od tod po vsej verjetnosti izvira tudi začasna premestitev Nussdorferjeve na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kjer mora Nussdorferjeva, kot kolegice nižjega ranga, dvakrat na teden hoditi na glavne obravnave na sodišče. Po tožilskih hodnikih se šušlja, da gre za mobing. Poleg službe v tožilskih vrstah je Vlasta Nussdorfer med drugim tudi pobudnica in predsednica društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč. Čeprav je nihala med dvema študijema, prava in novinarstva, se je nazadnje odločila za pravo. Prvega aprila 1978 je na tožilstvu začela kot pripravnica in čez dve leti so jo imenovali za namestnico takratnega temeljnega javnega tožilca, kar je po reformi pravosodja enakovredno današnji funkciji okrožne državne tožilke. Na vrhovnem državnem tožilstvu je pristala konec novembra 2005.»Tožilka sem postala po naključju. Iskala sem pripravništvo in moja prva pot me je zanesla v tretje nadstropje sodne palače na Tavčarjevi 9 v Ljubljani. Slučajno je bilo tam okrožno državno tožilstvo in prav tako slučajno so ravno takrat iskali pripravnika. Res sem imela srečo, ta me je spremljala tudi kasneje, ko sem delala na oddelku za mladoletnike,« pravi Vlasta Nussdorfer.Tridesetega septembra letos jo je generalna državna tožilka za šest mesecev premestila na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. »Odredbo upoštevam, na obravnave hodim, čeprav sem zaradi nasprotnih stališč o premestitvi zaprosila za mnenje tako ministra za pravosodje kot društvo državnih tožilcev Slovenije. Od vseh višjih državnih tožilcev na vrhovnem državnem tožilstvu v Ljubljani sem bila v kratkem obdobju šestih let od imenovanja za višjo državno tožilko enkrat že prestavljena na okrožno državno tožilstvo za dve leti. Moti me stališče generalne državne tožilke, ki pravi, da sem nekolegialna, saj se sprašujem, ali ni bilo dovolj kolegialno, da sem dve leti po imenovanju za višjo državno tožilko ostala na okrožnem državnem tožilstvu in pomagala kolegom. Zadnja premestitev je zame krivična. Delo me ni nikoli motilo, zelo pa me motijo krivice, saj se nenazadnje proti krivicam, ki se ljudem dogajajo, borim že desetletja,« pravi višja državna tožilka. Preizkusila se je tudi kot pisateljica. Napisala je že šest knjig: Naše deklice z vžigalicami, Naši dečki z ulice, Vrednote na odru življenja, Abeceda življenja, Naši obrazi in Razmišljanja o življenju. Vse knjige so dobrodelne, vsaka podpira kakšen projekt, povezan predvsem z žrtvami kaznivih dejanj. Z njimi je eno leto štipendirala tri študentke pravne fakultete, dekle, ki je končalo srednjo šolo, nato višjo šolo in zdaj obiskuje fakulteto, izkupiček pa pomaga tudi številnim žrtvam nasilja pri nas. Ena izmed knjig, Vrednote na odru življenja, pomaga tudi skladu Hipokrat, v katerem se zbirajo sredstva za preiskave potencialnih darovalcev krvi. Društvo Beli obroč Slovenije, katerega pobudnica je, letos praznuje šesto obletnico. Žrtvam kaznivih dejanj pomagajo po pravni plati, s psihoterapijo, financami, po novem pa žrtve kaznivih dejanj tudi usposabljajo za samostojno življenje. Lani so mednje razdelili 52.000 evrov finančne pomoči, pridobljene z donacijami, dobrodelnimi dogodki in prodajo knjig. Vsak, ki pride k njim, je svet zase, pravi Vlasta Nussdorfer. Vesela je vsakič, ko ljudje zaživijo brez nasilja in najdejo nov smisel življenja, ki osrečuje njih in najbližje. Vsako leto pomagajo več sto žrtvam, saj se jih je v šestih letih nabralo več tisoč, samo lani so prejeli tri tisoč pisem. »Za vsako žrtev, ki potrebuje celostno pomoč, naredimo načrt in okoli nje sklenemo 'obroč'«, dodaja Vlasta Nussdorfer. Najnovejši projekt, ki se ga lotevajo, je odprtje prijazne sobe, ki bo sledilo donaciji Simobilovega Žura z razlogom. To bo soba, v kateri bodo lahko posneli izjave otrok žrtev kaznivih dejanj, posnetki pa bodo kasneje služili kot dokaz na sodišču. Letos se je – prav ta teden – že četrtič znašla v druščini desetih najbolj vplivnih pravnikov, ki jih izbirajo uporabniki spletnega portala in glasovnic revije Pravna praksa Ius Software. Šest let je predsedovala tožilskemu društvu. Dvakrat je bila nominirana za Slovenko leta, leta 2007 je postala izjemna osebnost leta. Bila je kandidatka za generalno državno tožilko in ministrico za notranje zadeve. Ob neizvolitvi za varuhinjo človekovih pravic pa je razočarana poslanskim skupinam poslala pismo v prepričanju, da je za to mesto glavna favoritka. Takratni predsednik je namreč za varuhinjo predlagal Zdenko Čebašek Travnik, kar pa Nussdorferjevi ni bilo po godu, saj je tudi v očeh javnosti veljala za glavno favoritko. Nekateri poslanci so pismo označili kot »neobičajno užaljeno reakcijo neuspele kandidatke«. V pismu je poleg navedb, kdo vse jo je pri kandidaturi podprl, zapisala še: »Sama le dodajam, da mi je žal, da se varuha ne voli na neposrednih volitvah – kot predsednika.« Sicer pa Nussdorferjevo motijo zavist, nepoštenost, hinavščina in seveda krivice. Prepričana je, da se vse slabo povrne in da bodo tisti, ki drugim jamo kopljejo, sami vanjo padli.anesljivo ni tožilke niti tožilca, ki bi naredil več za žrtve kaznivih dejanj in žrtve nasilja nasploh. V tožilskih vrstah bi težko našli tako rahločutno in milo osebo. Zavistne in privoščljive kolegice jo rade označijo kot nekoliko izumetničeno. Vsak dan se namreč v službi pojavi do potankosti urejena v sebi lastnem slogu, a vselej v živahnih barvah. Prav poseben odnos ima do rož. Revija Jana je svojčas njen vrt – rože je gojila na terasi stavbe v Zupančičevi jami – izbrala za najlepšega. Od rož sta ji še posebej pri srcu sončnica in hortenzija.