madžarskih območjih začelo 'spogledovati' s slovenstvom in opuščati tradicionalno madžarstvo. To ni presenetljivo, saj se je tudi madžarizacija določenih naselij zgodila relativno pozno, mestoma šele v 19. stoletju ali kasneje (prim. Berden 1995; Kocsis 2005). Na drugi strani so Romi kot popisna kategorija iz leta 1991 prisotni le na prekmurski strani Pomurske regije in tako razmerje se ohrani tudi pri popisu 2002. Zato nam podatki za Pomursko statistično regijo kažejo pravzaprav Rome v Prekmurju. Podrobnejše analize statističnih podatkov kažejo, da živi največji del slovenskih Romov prav v Prekmurju, in sicer nad 40 odstotkov (Josipovič in Repolusk 2003). Romi v Prekmurju niso enovita populacija. Ločimo lahko vsaj pet večjih skupin (ibid.): • Sinti (zahodno Goričko); • Madžarizirani Romi (Dobrovnik, Hodoš); • Vlaški Romi (Lendavsko Dolinsko); • Karpatski Romi (Goričko, Ravensko); • Turški Romi (Markovsko Dolinsko). Po zadnjem statističnem popisu iz leta 2002 se je za Rome samoopredelilo 3.246 ljudi, kar predstavlja, za razliko od večine drugih popisnih kategorij, razmeroma visok porast (preglednica 5). Statistični popisi kljub temu podcenjujejo realistično število Romov. Odstopanja v cenitvah različnih administrativnih virov so posledica neopredeljevanja prebivalstva za romsko etničnost, za kar pa je več vzrokov. Izpostavimo lahko naslednje: • nekateri Romi se ne želijo (več) popisno enačiti z »romstvom«; • zaradi asimilacije v »neromskem« okolju postajajo 'civili'; • zaradi potencialnih težav pri nadaljnem zaposlovanju ali šolanju se konotaciji z romstvom izogibajo; • negativni in odbijajoč odnos večinskega prebivalstva do Romov; • popis 2002 je tudi omogočil, da se popisana oseba narodnostno ne opredeli; • mnogi Romi so se v preteklosti zaradi nizke stopnje emancipacije opredeljevali za 'slovenstvo'.