Po priporočilu srbskih kolegov, ki imajo Budimpešto v malem prstu, nas je taksi odložil pred Marilynom. Lastniki nočnih klubov taksistom ponoči oziroma med obratovalnim časom, ki se običajno razteza od osmih zvečer do petih zjutraj, izplačujejo provizijo za vsakega pripeljanega gosta. Večina klubov ne zaračunava vstopnine, ker bi z njo odvračali potencialne stranke. Če je vstop brezplačen, bo v lokal z golimi dekleti iz gole radovednosti zavil vsakdo, spil pivo ali dve in tako v najslabšem primeru v blagajni kluba pustil vsaj nekaj. V najboljšem primeru pa bo pustil resnično lepo grajenim, seksi napravljenim puncam diskretno razgaljenih oblin, da ga vzamejo v svojo družbo. Takih deklet je v Marilynu dvaindvajset. Bojda devetnajst Madžark, dve Romunki, ena Italijanka. Primerjati njihov seksapil in nastop s tistim, kar ponujajo najboljši nočni klubi v Sloveniji, je tako, kot bi primerjal nov Audijev kupe s sfrizirano stoenko z ročno odrezano streho. »Madžarke ciljajo na evropske prestolnice in ZDA, Balkan jih ne zanima. Raje ostanejo doma. Dela zanje je dovolj. Najlepše, recimo temu prva kategorija, podpišejo pogodbe z vodilnimi porno producenti. Druga kategorija nastopa v kvalitetnih klubih v centru. Tretja kategorija se naseli v predmestjih, četrta lovi stranke na ulici.« In katero kategorijo si lahko privoščijo naši klubi? »Ukrajinke. Budimpešta je eden od distribucijskih centrov zanje.«