V sanacijskem programu smo jasno opredelili dinamiko črpanja sredstev iz naslova poroštev države. Sanacijski program je šel skozi vso potrebno proceduro v podjetju in upravnem odboru. Nazadnje ga je potrdila tudi vlada. Po normalni logiki bi se moral že tedaj kdo odzvati in reči, da Tam ne more dobiti 8 milijard tolarjev poroštev, saj se lahko zakon interpretira tudi tako, da veljajo poroštva za glavnico in obresti. Zapleti z zadnjim delom poroštev so nastali šele po sprejetju sanacijskega programa, ko smo se že dogovorili z dobavitelji in kupci. To je bil za Tam ogromen šok. Občutek imam, da je nekdo iz varnega političnega zapečka čakal v zasedi, da se je to zgodilo. Uprava podjetja je izpolnila vse obveznosti, ki nam jih je nalagal zakon o sanaciji Tama. Če ne bi bilo kaj v redu, bi nas moral na to kdo pravočasno opozoriti, ali upravni odbor ali vlada. Vendar se ni do danes o tem nihče izrekel. Pri Tamu je v igri ogromno proračunskega denarja, ki pomeni za zdaj samo potencialno obveznost države. Če bi vsi akterji sanacije, ki sežejo od bank, vlade, upravnega odbora, uprave podjetja do drugih dejavnikov zunaj podjetja, skupaj usmerili vse sile v sanacijo Tama, bi se podjetje zagotovo saniralo. Vendar je tu veliko različnih in med seboj izključujočih se interesov. Ekonomskih in političnih. Po vseh zapletih s Tamom menim, da je postalo podjetje politični poligon. Navsezadnje se je sanacija sprevrgla v strahovito politizacijo, ki nam izredno škodi. V sanacijo Tama še vedno verjamem, sicer me ne bi bilo več tu.