Strateško načrtovanje med ostalim omogoča sistematično zmanjševanje vpliva negotovosti v procesih managerskega odločanja ter olajšano komuniciranje in medsebojno razumevanje v podjetju. Čeprav današnja nelinearnost (nepremosorazmernost) dogodkov in vzročno-posledičnih zvez (dinamičnost, kompleksnost, negotovost) otežuje managerjem načrtovanje dolgoročnega razvoja Tradicionalni vidik managementa, v katerem prevladuje oblika znanstvene logike pozitivizma, temelji na določenih predpostavkah: a) ravnovesje je norma, delo strateškega managerja pa se nanaša na iskanje poti za vzdrževanje ravnovesja v podjetju s pomočjo načrtovanih pristopov in sistemov, tudi ko je znano, da so organizacije in trgi kompleksni adaptivni sistemi, ki delujejo daleč od ravnovesja; b) delujemo na področjih in smereh, kjer lahko napovedujemo prihodnost in nadziramo večino vidikov naše usode, toda to, kar uničuje posle, je to, kar ne vemo, da ne vemo; c) z dovolj informacij in razumnim procesom načrtovanja lahko logično izbiramo po namerah, ki smo si jih sami zastavili, vprašanje pa je, kaj pa strateški izbor pomeni v kompleksnem, negotovem, neuravnoteženem in fraktalnem svetu; d) verjamemo, da obstajajo recepti, ki zagotavljajo uspeh, ki jih le moramo najti in se jih potem držati, te recepte pa uporabljamo kot opravičilo, ko se zadeve ne odvijajo v želeni smeri. Za tradicionalno razmišljanje so potem značilni trije izidi: razlaga ker je sistem linearen, povzroča jasne posledice in učinke, zato je mogoče precej natančno pojasniti obnašanje sistema (takšni položaji in sistemi pa so dejansko v življenju prej izjema kot pravilo), nevednost ni mogoče spoznati in razumeti vzorcev, ki se pojavljajo kot kaotični, slučajni in nedoumljivi sistemi ali pojavi, kar vodi k izgubi potencialnih priložnosti in zavedanja potencialnih nevarnosti; pretirano poenostavljanje visoko kompleksni pojavi so lahko preveč poenostavljeni, saj uporabljajo linearne vzročno-posledične modele, kar vodi k netočnim, velikokrat celo nevarnim zaključkom (Wood 2000, 237-239).