Na Kališevcu na Bohorju je 27. maja 1993 Boris Sovič, tedanji državni sekretar za energetiko na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti, ki ga je vodil Maks Tajnikar, pred razjarjenimi kmeti, ki so nasprotovali potencialni lokaciji za izgradnjo odlagališča za radioaktivne odpadke, lastnoročno podpisal izjavo, da na področju občin Sevnica in Krško, pri čemer je izvzeto območje NEK, ne bo odlagališča odpadkov brez soglasja krajanov. V nadaljevanju pa tudi, da brez vnaprejšnjega informiranja in soglasja krajanov na območju obeh občin ne bodo potekale raziskave terena, pri čemer je Sovič ponovno izvzel lokacijo pri NEK. Naslednjega dne je omenjeno izjavo s podpisom potrdil tudi gospodarski minister Tajnikar. A do nezadovoljstva in revolta med ljudmi je prišlo že tri leta pred tem z objavo možnih lokacij za trajno odlagališče NSRAO, ko se je zaradi protesta krajanov Blance odzval Izvršni svet Skupščine občine Sevnica in sprejel sklep, da je za občino Sevnica nesprejemljivo, da se potencialna lokacija umesti med možne lokacije. Navedeni sklep z dne 18.10.1990 je sevniški Izvršni svet, ki ga je vodil Marjan Kurnik, podprl z dejstvi, da je kmetijstvo v občini Sevnica opredeljeno kot ena od prioritet ekonomskega razvoja, da je območje, ki je veljalo kot potencialno možno za odlagališče razmeroma gosto naseljeno, da je tamkajšnjim prebivalcem kmetijstvo predstavlja glavni vir preživetja, pa tudi, da je območje potresno. Kot zadnji argument ob sprejetju sklepa je bilo še navedeno, da sta občini Sevnica in Krško že tako ali tako ekološko obremenjeni s predvidenimi objekti, kot so hidroelektrarne na Savi, železnica in avtocesta, pa bosta še bolj. S tem pa zadeva Gornji Leskovec ni bila zaprta, saj je bila dve leti kasneje objavljena 2. faza študije izbora lokacij odlagališč NSRAO, Gornji Leskovec pa še vedno uvrščen med zmanjšanim številom, a še vedno možnimi šestimi lokacijami v Sloveniji. Na to se je ponov-